Japonska - Telesa, Spomini, Vizije

Tržaška razstava predstavlja preko 80 del, vključno s fotografijami in videi, ki jih je ustvarilo 16 sodobnih japonskih umetnikov: Asakai Yoko, Hayashi Noriko, Ishikawa Naoki, Kai Keijiro, Kawauchi Rinko, Momose Aya, Nagashima Yurie, Nomura Sakiko, Shimonishi Susumu, Sato Tokihiro, Sugimoto Hiroshi, Suzuki Risaku, Suzuki Ryoko, Tomoko Yoneda, Miyagi Futoshi in Yokota Daisuke.

Razstava je strukturirana okoli treh tematskih jeder – spomina in identitete, telesa in teles, resničnosti in vizije – in ponuja širok in niansiran pregled trenutne japonske fotografske in video scene.

Razstavljena dela združujejo mednarodno priznane mojstre in raziskave novih generacij, ki so predane reinterpretaciji nedavne japonske zgodovine, preizpraševanju vprašanj spola, vsakdanjega življenja in uporabe telesa kot političnega orodja.

Kot ugotavlja kustos Filippo Maggia, japonska fotografija, ki je bila od tridesetih let prejšnjega stoletja priznana kot ena najpomembnejših šol na mednarodni ravni in se je uveljavila tudi v zgodnjih letih novega tisočletja z avtorji, kot so Hiroshi Sugimoto, Nobuyoshi Araki in Daido Moriyama, danes doživlja fazo generacijske obnove.

Ta sprememba označuje progresiven pristop k zahodnim temam in občutljivostim.

Medtem ko je japonska fotografija v dvajsetem stoletju pogosto razvila močno identiteten in samoreferenčen jezik, mnogi sodobni umetniki danes ne jemljejo za referenco le kompleksnosti lastnega nacionalnega konteksta, temveč tudi globalne spremembe, s čimer vzpostavljajo dialog z vprašanji, kot so kolektivni spomin, družbeni odnosi, okolje, zaznavanje podob in spolne identitete.

V razdelku Spomin in identiteta sta Noriko Hayashi in Tomoko Yoneda s pomočjo dokumentarnega in participativnega pristopa na novo prebrali ključne dogodke v novejši japonski zgodovini.

Susumu Shimonishi razmišlja o kontinuiteti in zlomih preteklosti skozi zenitne posnetke in gibljive slike, ki postanejo merilo časa. Naoki Ishikawa, učenka Daido Moriyama, pripoveduje o vsakdanjem življenju na polotoku Okunoto, ki visi med tradicijo in marginalnostjo.

Praznovanja in rituali, ki opredeljujejo kulturno tkivo države, se pojavljajo na fotografijah Keijira Kaija, medtem ko videoposnetki Miyagija Futoshija raziskujejo osebni spomin in konstrukcijo spolne identitete skozi intimno pripoved spominov in odnosov.