Pateletso Mokgotle s svojim delom raziskuje skupno človečnost, ki nas združuje, in se sooča s temami bolečine, identitete, migracij in preobrazbe. Skozi večplastne slike, ki združujejo platna, pigmente in organske materiale, ustvarja taktilna potovanja, kjer barve utelešajo čustva, teksture pa vzbujajo spomin. Njegova praksa, ki temelji na afriški dediščini, a hkrati govori univerzalni jezik, si prizadeva izzvati zaznavanje, negovati empatijo in slaviti odpornost.
Pateletso Mokgotle, vizualni umetnik, ki se je iz Južne Afrike preselil v bližino Vidma, se v svoji umetniški izjavi osredotoča na to, kaj združuje in kaj ločuje ljudi: »Moje delo se začne z vprašanjem: kaj nas združuje kot človeštvo in kaj nas ločuje? Zakaj nekatere dojemamo kot »zmagovalce«, druge pa kot »poražence«?«
Kako se vlogi zatiralca in žrtve medsebojno prepletata? Skozi slikanje raziskujem bolečino kot katalizator rasti, minljivost življenja in medsebojno povezanost ljudi med seboj in z naravo.
Hkrati razmišljam o izvoru in identiteti – silah, ki nas lahko postavijo na temelje, a če jih napačno razlagamo, lahko ustvarijo razdor in drugačnost, kot v primeru prisilnih migracij. Izzivam družbene strukture, kot so politika, religija in kulturne tradicije, ko postanejo ovire za samoodkrivanje in človeški razvoj.
Duhovnost vidim kot pot zdravljenja in odrešitve, moje delo pa se pogosto osredotoča na teme preobrazbe in ponovnega rojstva. Zavest in samozavedanje, tako individualno kot kolektivno, sta v središču tega iskanja skupnih vrednot in smeri.
Moja praksa je globoko osebna, a hkrati družbeno-politična, zakoreninjena v afriški dediščini in oblikovana z raznolikimi življenjskimi izkušnjami. Spoštujem moč in odpornost, ki so mi jo prenesli predniki, hkrati pa na novo interpretiram omejujoča prepričanja. Čeprav izviram iz Afrike, moje pripovedi poskušajo preseči meje časa, prostora, rase in vere ter govoriti univerzalni jezik duše.
Tehnično gledano so moje slike večplastne konstrukcije iz platna, akrila, emajla, peska, lubja in tekstila. Ti materiali utelešajo več pomenov: moj lastni kot umetnice in tiste, ki jih prinaša gledalec.
Barve postanejo čustva; teksture postanejo spomin. To plastenje tke taktilno in vizualno potovanje, ki povezuje oprijemljivo z nematerialnim, trajno z minljivim.
Dovolim si svobodo pri izbiri materialov, pri čemer me vodi le pomen. Morda slikam na zavržen karton, da pokažem lepoto v nepopolnosti in odpornost v ranljivosti. Včasih končana platna raztrgam, da jih ponovno uporabim v novih delih, pri čemer namerno uničenje sprejemam kot metaforo za preobrazbo.
To dejanje odraža zaupanje v intuicijo in pogum, da gremo onkraj »zadovoljivega« in se poglobimo v »izjemno«, kar odraža nenehno prizadevanje človeštva za smisel. S to prakso si prizadevam izzvati zaznavanje, spodbujati empatijo in slaviti skupno človečnost, ki nas vse povezuje.
