Olga Danelone, multimedijska umetnica, uporablja tehnike, ki jih ima na voljo, in jih prilagaja situacijam, interakcijam in družbenim refleksijam, ki jih zahtevajo njeni projekti. Rojena leta 1964 v Italiji, je študirala oglaševanje in oblikovanje plakatov.
Leta 1986 je Olga nadaljevala študij umetnosti, slikarstva, bakroreza in multimedije: računalniške grafike in snemanja videa. Hkrati se je poglobila v vzhodno filozofijo, kasneje pa je raziskovala tudi zahodno filozofijo, skupaj z znanstvenimi temami. Tokovi in filozofi, s katerimi se ujema, začenši z antično Grčijo, so Antisten in Diogen; med razsvetljenskimi misleci, ki so se vrnili k razumu, daje prednost bolj skeptičnim in ciničnim besedilom. Od 18. stoletja naprej je sprejela anarhistično misel in kasneje Nietzscheja. V prejšnjem stoletju je bila naklonjena kombinaciji filozofije z biologijo, sociologijo, znanostjo in politiko, kot je razvidno iz del Sama Harrisa, Richarda Dawkinsa, Daniela Dennetta in Christopherja Hitchensa. Knjige, ki ponujajo kompleksno vizijo, usmerjeno v dekonstrukcijo stereotipov, so branje, skozi katerega nenehno nadaljuje svoje raziskovanje sodobnega razvoja.
„Poskusimo si predstavljati kozmološko vesolje pred šestdesetimi leti, ko je bilo svetovno prebivalstvo, ki je hodilo po Zemljini površini, polovico manjše od sedanje velikosti. Podvojimo ga z vsem, kar spada k temu, na osem milijard in pol ljudi“ (cit.). Z nenehnim širjenjem mestne in primestne infrastrukture Olga Danelone prenaša „trofalaksijo“ – sistem komunikacije in izmenjave hrane nekaterih vrst žuželk – v človeški jezik. Kriptografske kode, ki se delijo brez pomoči besed, prodirajo v biološke informacije, avtomatizem kolektivnih dejanj: „gibanje enega, kot da bi pripadalo vsem.“
Svet kemije in Svet trofalaks sta deli, ki predstavljata biološke družbene povezave, križišča, avtocestne križišča in tekoče stopnice, kjer si ljudje, podobno kot kolonije žuželk, izmenjujejo sporočila. Vsakdanje življenje v mestnih potovanjih in globalnih konfliktih teče neprekinjeno, tako kot se čebele gibljejo in komunicirajo v svojem jeziku.
V svojih personaliziranih zemljevidih umetnica sočustvuje s tistimi, ki prepoznajo obdobja svojega življenja. »Vsakemu svoj zemljevid!« To so vnaprej določene poti, zasnovane iz »superiorne« vizije; ona je avtorska pravica, ki tistim, ki kupijo zemljevid, omogoča, da nanj vtisnejo svoja čustva. Podobno žig »INTERNATIONAL STREET VIEW« uteleša hipotetično avtoriteto, ki potrjuje projekte kopenskih cest, neločljive povezave med ljudmi, zemljo in infrastrukturo.
»Leta 2020 se je rodila veja interaktivnih iger, kjer se v okoljih, podobnih urbanim soseskam, miti o moči preteklosti preobrazijo v majhne Pac-Mane ali Invaderse , v katerih se ljudje, kot pred ogledalom, prepoznavajo in igrajo v subjektivni simbiozi – NEPREKINJENEM BOJU.«
Leta 2022 je ustvarila novo obliko deljenja znanja in mnenj, »Thought Gang «, participativno skupinsko kulturo. »Umetnost, ki ni videti kot umetnost«, je izraz, ki ga je skovala kritičarka Lorenza Perelli. Srečanja, ki potekajo v njenem ateljeju v Vidmu, so namenjena deljevanju znanja, odprtega za širšo skupnost, za DISLINQUÌRE! (Diskusija!) – neologizem, skovan leta 2015 za dogajanje, osredotočeno na tokove misli:
"Govorite o resnih zadevah, a poglobljeno. Poslušajte in bodite slišani v konstruktivnem in lahkotnem pogovoru."
