Ingeborg Bachmann (1926–1973) velja za eno najpomembnejših literarnih osebnosti 20. stoletja.
Ingeborg Bachmann se je rodila 25. junija 1926 v Celovcu, v mestu, ki je zaznamovalo njeno otroštvo, kasneje pa postalo tudi prizorišče vsakoletnega literarnega natečaja, na katerem podeljujejo nagrado Ingeborg Bachmann. Prestižno nagrado, ki velja za eno izmed najpomembnejših literarnih nagrad v nemško govorečem prostoru, bodo letos podelili že 49. Natečaj se tradicionalno odvija konec junija v teatru ORF.
Bachmann je bila pesnica, pisateljica, esejistka in filozofinja, ki je prepletala literarni izraz z miselnimi globinami eksistencializma, jezikovne filozofije in družbene kritike. Njena dela zaznamuje iskanje pomena, svobode in identitete, pogosto pa tudi boleče razkrivanje mehanizmov izključevanja, represije in nasilja, ki se skrivajo v jeziku in družbenih strukturah. Pisala je poezijo, prozo, eseje in radijske igre. Med njenimi najbolj znanimi deli sta roman Malina (1971) in pesniška zbirka Die gestundete Zeit (1953), zaradi katere sodi med osrednje glasove evropske povojne literature. Sodelovala je tudi z drugimi vidnimi umetniki svojega časa – prijateljevala je s Paulom Celanom, z enim najpomembnejših pesnikov 20. stoletja, njun odnos pa je močno zaznamoval tako njuno ustvarjalno kot zasebno pot.
Poleg ustvarjalnega dela je Bachmannova tudi filozofsko raziskovala vprašanja jezika, svobode in vloge žensk. Njena predavanja z naslovom Frankfurtske predavalnice (1959/60) veljajo za prelomna v razumevanju literature kot etične in politične geste. Kot ženska avtorica v času, ko je bil literarni svet še izrazito moški, je s svojo refleksivno držo in z izvirnim slogom utrla pot številnim avtoricam, ki so ji sledile.
Hiša v Celovcu (na Henselstraße), v kateri je odrasla in kamor se je rada vračala iz Rima, kjer je kasneje živela, danes hrani njen osebni arhiv in knjižnico. V prihodnosti jo bodo spremenili v muzej, saj so v njej številni spomini, ki razkrivajo povezavo med njenim življenjem in pisanjem. Med njenimi knjigami so našli tudi kriminalke – kar je sprva sicer nenavadno, a nudi zanimiv vpogled v njeno literarno ozadje. V okviru Salzburške izdaje danes potekajo prizadevanja za objavo zbrane zapuščine – vključno s pismi, esejistiko in še nikoli objavljenimi besedili. Bachmann ni bila le pisateljica, ampak je tudi dokazala, da je filozofske ideje mogoče izražati skozi literarni jezik. Njeno delo je še danes predmet številnih raziskav, saj obravnava teme, ki so vedno aktualne – identiteta, meje, jezik in svoboda.
Od konca aprila EPIC distrikt v Novi Gorici gosti Kupolo Ingeborg Bachmann, ki predstavlja simbolično in fizično povezavo med Novo Gorico in avstrijsko Koroško. Stoji na prenovljenem območju Železniške postaje Nova Gorica, natančneje v vzhodni vrtači novega železniškega podhoda. Kupolo je letošnji EPK posodila Koroška kulturna fundacija – v prvi čezmejni evropski prestolnici kulture bo gostovala do novembra in služila kot prostor za različne prireditve in doživetja. Koncept zanjo sta zasnovala Gerhard Fresacher in Armin Guerino, ki je kupolo tudi zgradil, zvočno kuliso v njej pa je poleg Fresacherja ustvarila še Anna Ennemoser. Izdelana je bila kot premično prizorišče za pomembne kulturne festivale na območju Alpe-Adrie in širše. Obiskovalci se lahko sprehodijo po notranjosti, ki nudi prostor za razmislek – opremljena je z zvočno kuliso, kupolo pa lahko z dotikom tudi spreminjamo. Obenem je prostor za srečevanje različnih umetniških oblik ob posebnih dogodkih, ki so razviti specifično za kupolo in v vsebinski povezavi z njo.
Foto: Mario Dondero
