7. 12. 2023
V pogovoru z novinarjem Ervinom Hladnikom Milharčičem sta se v Goriški knjižnici Franceta Bevka sprehodila skozi letos v slovenščino prevedeno knjigo Tole ni zate, predvsem pa skozi spomine.
Knjiga niza spominske drobce sarajevskega pisatelja iz časa otroštva, sprašuje se, kako funkcionira spomin, zakaj se nekaterih stvari spomnimo, drugih ne. Napisana je bila v angleščini, ki jo je Hemon osvojil potem, ko je zaradi izbruha vojne v Bosni bil primoran ostati v Ameriki, zato govori tudi o jeziku. Njegova teorija je, da če hočeš suvereno pisati v nekem jeziku, ga moraš imeti v podzavesti. Sam spočetka ni mogel pisati ne v bosanskem ne v angleškem jeziku, a ko je padla odločitev, je počilo. Počile so blokade, ki so varovale materni jezik in spomini so se spontano pretočili v angleški jezik. “Tako kot smo nekoč poslušali rock’n’roll, atrakcija je bila, da nismo nič razumeli, vendar smo se vendarle naučili jezika,” pravi Hemon.
V primerjavi s Proustom, s katerim ga je Milharčič vzporejal in se je pokazalo, da ga pisatelj zelo rad prebira, obstaja bistvena razlika. Proust piše o stabilni situaciji, med katero se zgodijo magični trenutki. In Proust ni izgubil domovine, ni doživel družbene katastrofe, ki družbo fragmentira. Hemon, ki je izgubil domovino in doživel katastrofo, se sooča s tem, kako iz fragmentov ponovno sestaviti celoto.
Na vprašanje, kaj je iz rodne Bosne nesel v Ameriko in tam prodajal za svojo kulturo, pisatelj pravi, da tako rekoč vse. Predvsem pa občutje srednjega razreda, ki je kupoval plošče, z muziko polnil stadione po vsej domovini, šel v vojsko in imel občutek, da se je dogajalo nekaj pomembnega. V tem času je, v želji po osvoboditvi od kulta osebnosti in enoumja, formiral estetske in politične principe. Mesto, v katerem je živel, je imelo vse, kar mesto potrebuje.
Pogovor o tem, kako se je Saša transformiral v Aleksandra Hemona, torej kot pisatelj stopil na ameriška tla, je v pogovor vnesel besede: agentka, iskanje klientov, plačilo, prodaja … Izid knjige Vprašanje Bruna ga je ponesel v svet ameriške literature, a Milharčič mu kljub vsemu podtakne misel, da se v vsakem fragmentu postavlja kot “luzer”, na koncu pa vendarle doseže “happy end”. Je to imperativ Amerike? “Ničesar si nisem izmišljal, happy end je neizbežen. Navijam za življenje, čim več časa bi rad živel. In živel bi do zadnjega trenutka, kajti morda ti prav v zadnjem trenutku nekdo prinese sladoled,” je svoje lahkotno in radoživo razpoloženje med toplim sprejemom novogoriške publike izrazil pisatelj.
Šejk ali Kafka? Oboje. Ko je tvoja dnevna soba na liniji ostrostrelca, ki nate meri z druge strani reke, izgubljaš svobodo delovanja. Če preživiš, se tragedija spremeni v komedijo. “Življenje lahko interpretiramo kot sami hočemo.”
Ali kot Američan ljubi Ameriko? Rad ima nekatere dele Amerike. Imperialna ambicija mu ni všeč, kompleksnost družbe mu je; sovraži fašistične tendence, o monolitni kulturi pravi, da je fašistična propaganda, spoštuje tradicijo odpora, ceni varna mesta z zanimivimi, učenimi ljudmi, kot je Princeton, kjer na univerzi poučuje kreativno pisanje. Čeprav povsod biva tudi zlo, išče, kar je dobro in kar se ljubi. “Evropa je svojo kulturo organizirala okoli nacionalne identitete, Amerika tega nima, ima pa zato konsezualno identiteto in multidimenzionalno družbo. Zato se mora vsak posebej šele naučiti, kaj je njegova identiteta,” je zaključil Aleksandar Hemon in nekje med vprašanji iz publike še dodal, da ljudje, ki so na poti iskanja identitete izpostavljeni umetnosti in kulturi, postanejo boljši državljani. Hemona v letu 2025 pričakujemo v evropski prestolnici kulture s prevodom novega romana.
(Klavdija Figelj)
