24. 07. 2025
Céline Sciamma je letošnja prejemnica nagrade za avtorsko delo za najboljši scenarij na festivalu Sergio Amidei. O festivalu je povedala naslednje:
Le redko se zgodi, da ima nagrada dušo. Ta nagrada pa nima le duše Sergia Amideija, ampak tudi dušo čudovite organizacijske ekipe, Kinomaxa, strokovne žirije. Takšna nagrada z dušo ustvarja skupnost. Vesela sem, da sem del te zgodbe, in se vsem lepo zahvaljujem.
Poleg osebne hvaležnosti, ki mi daje pogum, da grem naprej, bi to priložnost rada izkoristila za premislek o filmu in proslavitev njegove edinstvene sposobnosti, da pripoveduje zgodbe in vpliva na ljudi.
Če se spominjam za nazaj in razmišljam o tem, bi rekla, da je vprašanje, ki osmišlja vsak film – tisto prvo vprašanje, ki vedno ostaja odprto – sledeče: kaj lahko stori film? Prav o tem vprašanju najraje razmišljam in je tisto, ki me vodi – ne zgolj pri razmisleku o filmih prihodnosti, temveč tudi o vplivu in odgovornosti filma.
V zadnjem času je to pogosto boleče – najpomembnejše kamere so namreč tiste v Palestini, ki snemajo genocid nad tamkajšnjim ljudstvom, v Ukrajini, pa v Calaisu, kjer vidimo francosko policijo, kako z noži potaplja čolne z begunci, ter v Los Angelesu, kjer snemajo racije ICE. Najpomembnejše kamere so danes tako v rokah tistih, ki se upirajo, ki so priče, žrtve – torej tistih, ki so zatirani. Kaj lahko v takih primerih stori domišljija? Kaj lahko stori fantazijski film in posebni učinki/iluzije, ki so vedno boljši – celo do te mere, da jih zamenjamo za resnične? Mislim, da veliko.
Ampak to je, razumljivo, premalo. To je zgodba panoge, ki sega v dvajseto stoletje in ki to tudi odraža – govorimo o težavah umetnosti, ki se je rodila in razvijala v svetu kapitalizma in industrializacije, v središču globalnih in kolonialnih konfliktov. Panoga, ki se razvija znotraj industrije, bi težko odražala drugačen svet. Zelo težko je namreč najti pot upora iz sistema – še posebej z milejšim pristopom.
Vseeno pa film smatramo kot orodje upora, saj se nenehno bori proti izginotju svojega gospodarskega modela. To ga utruja, mu odvrača pozornost in tako preprečuje nadaljnje raziskovanje – kar je razumljivo. A če bi mi čez noč izginili, bi bil prav film tisti, ki bi dokumentiral, kaj nas je pripeljalo do tega. Kakšen je smisel iluzij, če skušajo posnemati taisti svet, ki jih ustvarja?
Za trenutek bi se rada ustavila pri vzporednih resničnostih, pri vseh izmišljenih, svobodnih svetovih, v katerih včasih živimo – ko beremo, ljubimo ali ustvarjamo skupnost. Spominjam se feminističnih avtoric znanstvene fantastike, kot so Marie Shelley, Ottavia Butler, Ursula K le Guin, Françoise d’Eaubonne, Anna Rinonapoli. Že dolgo si izmišljajo nove svetove. Čudno pa je, da po njihovih zgodbah skoraj nikoli ne posnamejo filmov.
Vlada Giorgie Meloni vedno bolj sistematično napada italijanski film – od javnega financiranja do kulturnih prostorov. To nam pove veliko: če film ne bi imel moči, da sproži spremembo, ga ne bi poskušali ustaviti.
Želim vam veliko poguma in se vam še enkrat lepo zahvaljujem.
