Mozaična skulptura "Vitruvijska ženska" Francesce Chialà

Na trgu Piazza della Transalpina – kraju zgodovinske združitve Gorice in Nove Gorice ter simbolnem središču GO! 2025 – bo od 16. julija do 31. decembra 2025 na ogled mozaična skulptura »Vitruvijska ženska«, instalacija umetnice, performerke, režiserke in sociologinje Francesce Chialà, ki bo simbolično spremljala celotno obdobje Evropske prestolnice kulture.

Otvoritev je predvidena za sredo, 16. julija, ob 9.30, udeležila pa se jo bosta župan Gorice Rodolfo Ziberna in umetnica Francesca Chialà, ki bosta v spektakularen performans z body artom vključila številne otroke, s katerimi bosta spodbujala mir in rešitev planeta.

Druga umetniška predstava je predvidena za petek, 18. julija, ob 9.30, z gosti iz mednarodne filmske nagrade "Sergio Amidei".

Navdihnjeni z glasbo in pod vodstvom Chialàja otroci s svojimi telesi slikajo dolga platna miru, razporejena v kvadrat okoli mozaičnega kroga Transalpine, ki spominja na porušen zid v središču trga na meji med Italijo in Slovenijo.

Chialin mozaični kip, narejen iz drobnih steklenih fragmentov in zlatih lističev, je postavljen v sveto geometrijo – kovinski krog in kvadrat – in prikazuje moškega in žensko, uravnoteženo v pozi drevesa joge, ki simbolizira harmonijo med moškim in ženskim, Vzhodom in Zahodom, znanostjo in duhovnostjo.

Po otvoritvi v beneškem Arsenalu med umetniškim bienalom leta 2024 Vitruvijska ženska prispe na kraj, prežet s spomini in pomenom, kjer je do leta 2004 stal zid, ki je ločeval ljudstva, kulture in zgodovine.

Danes je ta zid porušen in prav tam, kjer se je srečala meja, je bilo delo izbrano zaradi njegovega globokega pomena, umetnica-sociologinja pa zaradi njenega nenehnega aktivizma pri spodbujanju miru in enotnosti med ljudstvi.

Vitruvijska ženska je telo, ki postane most, ki ne meri, ampak objema. Je živa ikona spravljene meje, preoblikovana iz ovire v prag, iz rane v možnost.

Ta figura uteleša globoko poslanstvo iniciative GO! 2025: Evropa, ki se ponovno odkriva skozi vzajemno poslušanje, skozi kulturo kot skupni jezik, skozi skupno preobrazbo.

Natanko na točki, kjer sta se Vzhod in Zahod ločila, je mozaična skulptura simbol harmonije med Vzhodom in Zahodom, med moškim in ženskim, med preteklostjo in prihodnostjo.

Delo, ki diha s trgom in preoblikuje mejni prostor v geografijo srečanja.

Za Chialàja umetnost ni preprosta reprezentacija, temveč aktivna prisotnost, ki jo je treba doživeti in v kateri je treba živeti, kjer se meja med umetnikom in gledalcem razblini.

Izbira stekla, krhkega in prozornega, a hkrati odpornega in transformativnega materiala, spominja na sam koncept meje kot občutljivega praga, ki ga je treba previdno prestopiti, pa tudi kot odsevne površine, ki je sposobna preoblikovati svetlobo.

Vsak drobec stekla, ponovno sestavljen v mozaiku, pripoveduje o gesti sprave, ravnovesju med razlikami, novem jeziku harmonije.

Vitruvijska ženska preoblikuje mejo, jo preoblikuje kot drobček stekla, ki najde pomen v širši sliki in jo obnovi kot prostor srečanja. Je gesta umetnosti, ki ne ločuje, ampak združuje, ki ne razdvaja, ampak popravlja, ki ne vsiljuje, ampak usklajuje.

Podobo moškega, ustvarjeno z generativno umetno inteligenco s kombinacijo človeškega telesa in obraza iz risbe Leonarda da Vincija, so mojstri iz Spilimberga preoblikovali v mozaik.

Chialà se je odločil združiti inovacijo in starodavno umetnost, da bi vizualno predstavil nujnost sporočila: le če znanost in tehnologijo postavimo v službo Zemlje, lahko rešimo morske ekosisteme in se borimo proti podnebnim spremembam.

Vitruvijska ženska presega umetnost; je evolucijska vizija, etični manifest in poziv k dejanju. Pomen dela je globok in večplasten: le ženske in moški lahko skupaj rešijo planet, če so sposobni uskladiti svoj ženski in moški jaz v sebi – Animo in Animus, kot ju je opredelil Carl Gustav Jung.

Prav ta integracija nasprotij – med občutljivostjo in racionalnostjo, močjo in nežnostjo, duhovnostjo in državljansko angažiranostjo – omogoča novo ravnovesje med telesom, duhom in planetom.

Vitruvijska ženska črpa navdih iz Leonardove znane risbe, vendar zavestno obrne njeno perspektivo: človeško bitje, vpisano v krog in kvadrat, ni več v središču, da bi merilo, nadzorovalo ali dominiralo, temveč da bi pripadalo, sprejemalo in harmoniziralo.

Francesca Chialà se je odločila preseči renesančno vizijo, v kateri je bil človek merilo vseh stvari in v središču sveta, da bi uveljavila oblast nad okoljem.

In čeprav naslov – »Vitruvijska ženska« – morda nakazuje sopostavitev z moško figuro ali praznovanje žensk kot edinih rešiteljic človeštva, je sporočilo dela ravno nasprotno: ne morejo samo ženske ozdraviti sveta, temveč ženske in moški skupaj, na skupni poti evolucije in ponovnega uravnoteženja.

Da bi tej viziji dal obliko, se je Chialà odločil, da žensko in moškega, združena v isti gesti, isti drži, preoblikuje v mozaik, da bi vidno izrazil ravnovesje med dvema polarnostma, jin in jang, ki naseljujeta vsakega človeka in vsako civilizacijo, ki si prizadeva za mir, pravičnost in sobivanje.

Figuri visita v pozi drevesa, kar je gesta ravnotežja in ozemljitve, dvignjenega vzpona in tihe osredotočenosti. Živa oblika, ki združuje moč in gracioznost, stabilnost in lahkotnost. Je znak plesa med Jinom in Jangom. Telo, ki premošča nasprotja, ki ne izključuje, ampak integrira, ki usklajuje telo in dušo, vidno in nevidno, zunanje in notranje.

In tako tudi krog in kvadrat ne nasprotujeta, ampak se objemata. Ne vsebujeta, ampak spremljata.

Sta prag in objem med nebom in zemljo, kjer ni nič izključeno in lahko vse sobiva. Ravnovesje med telesi v mozaiku-skulturi je predstavitev vizije, ki jo želi umetnik spodbujati: le z gojenjem ženskosti v vsakem od nas – kot s poslušanjem, sprejemanjem – bomo lahko prenehali pleniti Zemljo in se bojevati drug proti drugemu.

V kontekstu GO! 2025 postane Vitruvijska ženska kolektivni arhetip, ki ga je treba na novo interpretirati in raziskati. Živ simbol regeneracije in sobivanja nagovarja današnjo Evropo in nas vabi, da ponovno odkrijemo pozabljeno kakovost: ženskost kot ustvarjalno in transformativno silo, ki jo je treba gojiti v vsakem človeku in na vsakem ozemlju.

S tem delom Francesca Chialà ponuja več kot le podobo: ponuja manifest za naš čas.

Vitruvijska ženska je pravzaprav srce umetniškega gibanja, ki ga je ustanovila, »FESTIVAL 7 UMETNOSTI«, za promocijo človekovih, socialnih in okoljskih pravic.

Umetnost postane življenje, skupna gesta, participativna izkušnja. Poetično in politično povabilo k ponovnemu razmisleku o mejah ne kot o črtah, ki ločujejo, temveč kot o prostorih, ki ustvarjajo nove odnose in domišljijo.

Nov humanizem, kjer se moško in žensko, človeška bitja in narava, umetnost in življenje združijo v bolj pravično in vključujočo vizijo sveta.

V tej dobi, ki zahteva mostove, ne zidov, nas Vitruvijska ženska spominja, da ima vsak človek dolžnost sodelovati in da lahko postane prag: živ prehod med svetovi, kulturami in jeziki. Možen objem v srcu Evrope.

Francesca Chialà, ki jo mediji imenujejo »artivistka«, presega estetsko refleksijo ali politično kritiko: aktivira konkretne procese družbenih in okoljskih inovacij, ki temeljijo na krajih in telesih ljudi.

Njeni nastopi so vedno javni in svobodni, utemeljeni v ekonomiji daril, saj mora biti umetnost – po njeni viziji – skupno dobro, univerzalni jezik, dostopen vsem, gonilo resnične preobrazbe. Njena poetika združuje umetniško gesto in resničen vpliv, duhovnost in državljansko delovanje, estetiko in regeneracijo, ustvarja zavezništva ter preoblikuje prostore in odnose.

V njenem delu se prepletata javna umetnost in kolektivna odgovornost. Njeni nastopi, ukoreninjeni v lokalnih skupnostih, so prostori zdravljenja in mobilizacije, skupni dih, meja, ki jo je treba skupaj prestopiti.

Chialà je to vizijo z obrobja prinesla v urbana središča, v Italiji in tujini: ob Tiberi, v predmestja Rima, k sirotam v Vietnamu in v bojih za zaščito Beneške lagune.

Vsak njen poseg je posvetni ritual, gesta lepote, ki zdravi, obnavlja in daje glas tistim, ki ga nimajo. Leta 2025 bo njena umetniška pot dosegla tudi Japonsko, na razstavo EXPO v Osaki, kamor jo je UNESCO povabil v Pariz, da bi predstavila povezavo med ustvarjalnostjo, trajnostjo in človekovimi pravicami.

Z ustanovitvijo gibanja La FESTA delle 7 ARTI je Francesca Chialà ustvarila ekosistem, ki inovativno in performativno prepleta različne umetniške discipline ter spodbuja državljansko angažiranost številnih umetnikov, glasbenikov, pevcev, plesalcev, pesnikov, igralcev, arhitektov, arheologov in športnikov.

Prepleta vizualne umetnosti, glasbo, ples, film, gledališče, poezijo in celo šport, pri čemer vsako predstavo spreminja v kolektivni ritual, ki umetnosti vrača družbeno funkcijo.

Njegovi projekti so prostori skrbi in mobilizacije, v katerih je skupnost sestavni del dela.

Umetnik-sociolog predlaga veselje kot odpor, aktivizem, sestavljen iz prepletenih in brez ovir umetnosti, ki ustvarja resnično »čezmejno« umetnost.