GORIŠKE MOJSTROVINE: zgodovina in zgodbe Čipkarske šole Gorica

GORIŠKE MOJSTROVINE: zgodovina in zgodbe Čipkarske šole Gorica SPREHOD PO RAZSTAVI K dediščini pod zaščito Deželnega zavoda za kulturno dediščino Furlanije - Julijske krajine ERPAC spada tudi goriška čipka, starodavna umetnost in obrt, ki na prav poseben način predstavlja zgodovino mesta Gorice, njegovo kulturo in ustvarjalnost. Namen razstave je obiskovalcem ponuditi obširen vpogled v zgodovino in razvoj Čipkarske šole Gorica, ki že od svojih začetkov spodbuja in razširja znanje o čipkah kakor tudi samo proizvodnjo čipk.

Oddelek 1: »Zunanja šola« v Gorici in uršulinke V prvem oddelku je poudarjena pomembna vloga uršulink, ki so v Gorico prišle leta 1672 in v mesto uvedle umetnost izdelave čipk z blazino in kleklji. Uršulinke so odprle dekliški zavod (»zunanja šola«), ki je deloval v sklopu samostana, a je bil odprt tudi za dekleta iz mesta in je pritegnil do sto učenk, ki so se učile vezenja in klekljanja, saj je bil edina ženska izobraževalna ustanova tistega časa.

Ročna dela so nato prodali, kar je bil pomemben vir dohodka. Družbo svete Uršule je leta 1530 v Brescii ustanovila Angela Merici, nato pa se je razširila po Evropi v Francijo, na Nizozemsko in v nemške pokrajine. Goriški samostan je bil prek Liègea in Dunaja podružnica bordojskega samostana. Uršulinke so v Gorico prispele 8. aprila 1672 zvečer s poslanstvom, da ustanovijo samostan, namenjen predvsem izobraževanju mladih deklet, ne glede na njihov ekonomski položaj. Skromna stavba v središču mesta se je zahvaljujoč pametnemu upravljanju sredstev in po pridobitvi sosednjih stavb kmalu spremenila v center za sprejem in nastanitev redovnic pod okriljem svete Uršule.

Ustanova je hitro obogatila svoje premoženje, saj je pridobila doto novink, ki so prihajale tako iz plemiških družin kot tudi iz bolj skromnih razmer. V grofiji so bile uršulinke priznane zlasti zaradi izobraževanja, ki so ga nudile: poleg dekliškega zavoda, odprtega tudi za dekleta, ki niso stremela k samostanskemu življenju, so uršulinke vodile zunanjo šolo, ki je sprejemala učenke iz različnih družbenih slojev ter jim nudila izobrazbo z raznih področij, od verouka do branja, od pisanja do ženskih ročnih del. Šola je zelo uspešno izvajala svojo dejavnost, žal pa je bila med bombardiranjem v prvi svetovni vojni stavba močno poškodovana, zato so se morale redovnice preseliti v predmestje, kjer so ostale do leta 2017, ko so Gorico zapustile še zadnje sestre.

Ogromno bogastvo, ki se je nabralo v teh tristo letih, je ostalo v mestu, saj je arhiv prevzela Goriška nadškofija, rokopise je shranila knjižnica, slike, pohištvo in vse tekstilno bogastvo pa zavod ERPAC, ki je prevzel vlogo skrbnika in promotorja tega zaklada. Oddelek 2: Osrednji čipkarski tečaj na Dunaju Povezava med čipko in Svetim rimskim cesarstvom prvotno in kasneje habsburškim cesarstvom sega daleč v preteklost, vsekakor je znano, da so ženske že v 15. stoletju izdelovale čipke za svoja oblačila, bodisi z iglo ali s kleklji.

Cesarica Marija Terezija, ki je na prestol sedla leta 1740, je bila leta 1755 upodobljena v obleki, v celoti izdelani iz klekljanih čipk. Čipke so postale prava modna uspešnica, Marija Terezija je čipkarstvo povzdignila med svobodne poklice. Leta 1806 je cesar Franc I. dal na Dunaju odpreti prvo čipkarsko šolo, pozneje pa še pet dodatnih. V drugi polovici 19. stoletja so bile po vsem cesarstvu ustanovljene številne šole, namenjene poučevanju te umetne obrti, na primer v Luzernu, Idriji, Gorici, Wambergu in mnogih drugih krajih.

Leta 1879 je bil uveden K.K. Wiener Zentralspitzenkurs, tj. cesarsko-kraljevi osrednji čipkarski tečaj, na katerem so se specializirale učiteljice čipkarstva, obenem so tam dobile vzorce, ki so jih izdelali izkušeni risarji.

Ustvarjanje klekljane čipke se je kasneje povezalo tudi z gibanjem Wiener Werkstatte (Dunajske delavnice oz. šola umetnosti in umetne obrti), ki je združevalo umetnostne tokove tistega časa (dunajska secesija, Arts and Crafts, angleški Liberty, francoski Art Nouveau, avstrijski in nemški Jugendstil). En del delavnice je bil namenjen poučevanju umetnosti in umetnih obrti, vključno s klekljano čipko, za katero so številni umetniki prispevali 157 osnutkov. Med drugimi tudi priznani eklektični umetnik in oblikovalec Dagobert Peche, ki je ustvaril številne skice za čipke in nakit: za čipke je upodabljal bogove iz mitologije in stilizirane rastline. Na podlagi 38 osnutkov iz delavnice je bilo izdelanih več vzorčnih predlog, ki so bile natisnjene v 22.000 izvodih in nato razdeljene v podružnicah, kjer se je izvajal Osrednji čipkarski tečaj.

V podružnice, t.i. Filialkurse (Češka, Idrija, Proveis in Izola) so torej prispeli vzorci na rumenem kartončku in na pavs papirju ter cianotipije čipk. Oddelek 3: Čipkarska šola Gorica iz začetka 20. stoletja Leta 1902 je bil na pobudo goriške trgovinske zbornice ustanovljen Inštitut za spodbujanje drobnega gospodarstva po vzoru istoimenske dunajske organizacije s podobnim ciljem, t.j. promocija lokalnih obrtniških podjetij, že leta 1904 pa je bila organizirana razstava domačih obrti, vključno s čipkarstvom.

Tečaje poklicnega usposabljanja so vodile učiteljice, zaposlene v centralnem uradu na Dunaju. Med prvo svetovno vojno se je uprava inštituta preselila na Dunaj, nato pa so se leta 1921 inštituti iz Gorice, Trsta, Benetk, Rovereta in Bolzana združili v federacijo »Inštitutov za zaščito in razvoj drobnega gospodarstva Treh Benečij«, kar je omogočilo prodajo goriške čipke beneškim trgovinam z umetninami. Po prvi svetovni vojni je Ministrstvo za industrijo in trgovino ponovno oživilo Kraljeve čipkarske tečaje v krajih, kjer so prej delovale avstrijske podružnice, nad njimi je bdel goriški inštitut za spodbujanje drobnega gospodarstva. Kraljevo čipkarsko šolo v Idriji je vodil goriški inštitut, ki je imel administrativno nalogo usklajevanja učnih dejavnosti in vodenja poslov. Med novicami iz leta 1932 lahko beremo o obrtni delavnici na ulici Corso Vittorio Emanuele, hišna številka 10 (danes Corso Italia) v Gorici. To je bil razstavni prostor za oglaševanje in prodajo lokalnih izdelkov, zlasti čipk. Tečaji so bili organizirani po prejšnjem dunajskem modelu, vpoklicane so bile nekdanje učiteljice. Še vedno so se uporabljali stari vzorci, v Idriji pa je deloval oddelek za vzorce. Zato je bila leta 1923 slavnemu Maksu Fabianiju zaupana naloga, naj oblikuje nove vzorce, ki bi se oddaljili od dunajskih vplivov in imeli lasten, idrijski značaj. Leta 1935 se je oddelek za vzorce preselil v Gorico.

Leta 1945 se je inštitut preoblikoval v krajevno zastopništvo nacionalnega urada za obrt in drobno gospodarstvo (ENAPI - Ente nazionale per l'artigianato e le piccole industrie), od leta 1946 pa je bil pripojen Splošni direkciji za obrt in drobno gospodarstvo v okviru Ministrstva za industrijo in trgovino. V Gorici je bila prav tako leta 1946 ustanovljena Uprava za čipkarske tečaje v okviru Ministrstva za šolstvo, ki je istega leta začela izvajati prvi tečaj. Naloge risanja vzorcev in načrtovanja so prevzeli goriški arhitekti in umetniki, na primer Guglielmo Riavis (Viljem Rijavec), Feredo Franzot in Silvano Baresi. Riavis je prenovil in korenito spremenil vzorce klasične idrijske čipke ter skupaj z ženo Gabriello uvedel barve v izdelavo čipk; v petdesetih letih 20. stoletja je postal tudi učitelj risanja vzorcev na čipkarski šoli. Po uvedbi čipkarskega tečaja v Gorici so med letoma 1948 in 1952 sledili še podobni tečaji v Gradežu, Gradišču in Torviscosi, kot bi želeli obnoviti izobraževalno mrežo, podobno tisti, ki je ostala na jugoslovanski strani meje. Najverjetneje so na podlagi zelo uspešnega tečaja v Gradežu predvsem izpod rok Gulielma Riavisa začeli nastajati osnutki in vzorci z morskimi motivi. V naslednjih tridesetih letih se je šola širila in ustanavljala podružnice po vsej Furlaniji, v svojem najplodnejšem obdobju je imela kar 1800 učenk in 27 učiteljic: poučevanje čipkarstva je postalo sestavni del šolskega izobraževanja.

Oddelek 4: Sodobno klekljanje Z deželnim zakonom z dne 21. maja 1979 je Deželni zavod za poklicno izobraževanje (IRFOP) prevzel vodenje tečajev klekljanja in nadaljeval dejavnosti do leta 2013, ko je bila ustanovljena Fundacija Čipkarska šola Gorica (Fondazione Scuola Merletti di Gorizia), zasebni subjekt z javno udeležbo, ki je šolo vodil do leta 2023. Od leta 2023 je vodenje Čipkarske šole Gorica v pristojnosti Deželnega zavoda za kulturno dediščino - ERPAC v želji, da se ohrani in ustrezno prepozna izročilo klekljane čipke, se obenem širi poznavanje te starodavne umetnosti in tehnike njene izdelave. ERPAC upravlja tudi kolektivno znamko »Goriška čipka« in skrbi za njeno promocijo ter za ustrezno vrednotenje tehnike »flandrijski ris s tremi pari«. V ospredje stopa sodobna čipka, meje čipkarske umetnosti se premikajo zahvaljujoč kreativnemu eksperimentiranju, ki ga spodbuja Čipkarska šola Gorica.

V tem oddelku so predstavljene slike, ki nas nedvomno prepričajo, da je ta starodavna umetnost še kako izvirna tudi v sodobnem času. Najboljše iz sodobne ustvarjalnosti je na ogled v razstavnem prostoru na naslovu Corso Verdi 86 v Gorici, kjer učiteljice šole ponujajo tradicionalne izdelke in sodoben, izviren nakit, ki ga same oblikujejo in izdelajo. Dežela je nedavno izbrala Čipkarsko šolo Gorica kot eno od šestih odličnosti, ki so bile predstavljene na sejmu Expo 2025 v Osaki v italijanskem paviljonu v sklopu tedna, posvečenega FJK od 27. aprila do 3. maja 2025: Delegacija zavoda ERPAC je razstavila najpomembnejše čipke iz bogate dediščine šole, zlasti pa čipke, ki bi lahko nagovorile prefinjen japonski okus.

Mojstrice čipkarske šole poučujejo v deželnih izobraževalnih zavodih, na katerih potekajo triletni programi za pridobitev poklicnega spričevala. Poleg tega ponuja ERPAC tudi brezplačne tečaje na območju celotne dežele. ERPAC prek svojih učiteljic sodeluje z lokalnimi organizacijami in ustanovami pri izvedbi kulturnih projektov. 

TEHNIKA IN DEKORATIVNE VRSTE GORIŠKE ČIPKE. Goriška čipka je stavljena čipka (čipka izdelana po delih), saj so motivi in ozadja izdelani ločeno in nato povezani na več mestih s pomočjo zelo tanke kvačke. Tehnično so zanjo značilni predvsem motivi iz neprekinjenega risa izdelani s platnom, v ozkem ali širokem risu, ter s flandrijskim risom. Iz neprekinjenega risa so pogosto narejeni listi in cvetovi, obogateni z dekorativnimi motivi, ki so izdelani s starodavnimi milanskimi tehnikami kot na primer luknjice različnih vrst v platnu, pajki. Včasih se ris zoži in spremeni v značilen goriški ris, imenovan flandrijski ris s tremi pari. Navidezno kaotičen vzorec zapolnjuje prostore z muhastimi zavoji: neprekinjen trak, za katerega je značilno modularno ponavljanje večinoma abstraktnega labirintnega vzorca, je eden od najbolj značilnih motivov goriške čipke in se izvaja s flandrijskim risom, saj ta tehnika omogoča izdelavo risa z jasnimi linijami, ki ga prekinjajo le kvačkane povezave.

Čeprav je bila izdelava tračnih čipk v severni Italiji razširjena že v 17. stoletju, je povsem nesporno, da je tako prefinjeno mojstrstvo v čipkarstvu rezultat izjemne goriške ustvarjalne iznajdljivosti. V dediščino Čipkarske šole Gorica spadajo tudi slince po starodavnem flamskem vzoru, cvetke in listki dunajskega izvora in štiri izvirne goriške tehnike, ki jih je leta 1946 izumila Emma Malner, prva ravnateljica Čipkarske šole Gorica, ki je bila od 20. let prejšnjega stoletja koordinatorica in nadzornica Kraljevih tečajev.