AMNEZIJA - Spominja nas, da ne pozabimo

AMNESIE, projekt umetniškega projekta Zerial, kuratorica Elisabetta Zerial. KOLEDAR RAZSTAV - Otvoritve: 6. 3. in 9. 6., 19.00 – Vila Vipolže, Vipolže 29, Dobrovo Slovenija

Amnezija za celotno skupnost, dve mesti, dva naroda, s skupno vizijo ponovnega odkrivanja, reinterpretacije in praznovanja kulturne dediščine. Umetniški projekt Zerial predstavlja razstavo Amnezija, ki jo je kurirala Elisabetta Zerial, v okviru projekta GO! 2025 – Borderless Nova Gorica Gorizia Evropska prestolnica kulture, pod pokroviteljstvom Občine Gorica, v sodelovanju z Banca BCC Venezia Giulia, PromoTurismoFVG in Associazione Sociale Culturale Dâ Aire.

Amnesie se razvija kot širok projekt, ki združuje enajst sodobnih umetnikov na štirih emblematičnih lokacijah čezmejnega ozemlja: Casa Krainer, Palazzo Lantieri, Kinemax in Vila Vipolže.

Nova Gorica in Gorica, nekoč ločeni s politično in ideološko mejo, sta danes postali simbol Evrope brez meja, ki jo prečkajo skupni spomini in kolektivne travme.

Enajst samostojnih razstav, namenjenih določenim lokacijam – avtorjev Stefana Cagola, Nine Carini, Federica Clapisa, Massima Gardoneja, Andreasa Senonerja, Desiderie Burgio, Andree Guastavino, Marca Bolognesija, Giordana Floreanciga, Camilly Marinoni in Marine Moreno – raziskuje amnezijo kot fluidno stanje sodobnega obstoja: izgubo, odstranitev, pozabo, pa tudi ploden prostor za možno regeneracijo spomina. Amnezija pravzaprav ni le odvzem: je praznina, ki lahko postane možnost.

V Novi Gorici in Gorici, nekoč razdeljenih in zdaj združenih mestih, umetnost postaja most med preteklostjo in prihodnostjo, med več identitetami in skupnim občutkom.

Arhitekture spomina Kraji, ki gostijo Amnezijo, niso preprosti zabojniki, temveč resnične arhitekture spomina: Casa Krainer, Palazzo Lantieri, Kinemax in Vila Vipolže pripovedujejo zgodbe o sobivanju in ločitvi, o sledovih, ki jih puščata čas in zgodovinske stratifikacije.

Njihove strukture – srednjeveške, renesančne ali v slogu Gorizia Liberty – so v dialogu z deli, krepijo suspenzijo, praznino in rekonstrukcijo, ki jo prinaša amnezija: vsaka soba, vsak kamen, vsaka freska postane sled preteklosti, pripravljena, da se predstavi skozi sodobno umetnost.

Vila Vipolže V zelenem srcu Brd, med urejenimi vinogradi in stoletnimi cipresami, stoji Vila Vipolže, najlepša renesančna vila v Sloveniji. Obdana z očarljivo pokrajino, vila predstavlja stičišče med bujno naravo colliojev in zgodovinsko ter kulturno plastovitostjo obmejnega območja.

Ni naključje, da ga pogosto opisujejo kot kraj na stičišču treh svetov: latinskega, slovanskega in germanskega, ki so se tu prepletali skozi stoletja in pustili vidne sledi v arhitekturi, jeziku in lokalnih tradicijah. Izvor vile sega v 11. stoletje, ko je bila zgrajena kot lovska rezidenca za goriške grofe.

V naslednjih stoletjih je prešla v roke pomembnih plemiških družin, kot so Herbersteini, Della Torresi, Attemsi in Teuffenbachi.

V 17. stoletju je bila vila preurejena v zelo elegantno počitniško rezidenco s pravokotnim tlorisom in dvema vogalnima stolpoma, okrašeno v renesančnem slogu in obogateno z arhitekturnimi elementi pod vplivom beneškega sloga, ki je bil takrat razširjen na tem območju.

Še danes njegov park ohranja najstarejše ciprese v Sloveniji, ki se veličastno dvigajo pred glavno fasado.

Vila Vipolže, ki je bila v 20. stoletju med svetovnimi spopadi močno poškodovana, je bila deležna kompleksne konservativne obnove, ki je bila izvedena s podporo Evropske unije in pod nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Nova Gorica.

Danes je vila živahno kulturno središče, odprto za razstave, srečanja in umetniške rezidence, ter gosti številne dogodke, ki krepijo zgodovinsko in sodobno identiteto območja.

Vila Vipolže leta 2025 gosti dva projekta v okviru razstave Amnesie, ki raziskuje odnos med spominom, pozabo in konstrukcijo identitete.

Giordano Floreancig predstavlja serijo izmišljenih portretov, narejenih v olju na platnu, močno materialnih in polnih nemira.

Njegovi obrazi, ki sicer nikoli niso obstajali, a so verjetni, gledalca sprašujejo: kdo si, če se ne moreš spomniti, od kod prihajaš? Identiteta se v tem kontekstu pojavi kot mozaik, rekonstruiran iz pozabljenih ali popačenih fragmentov. Massimo Gardone predstavlja vizualno raziskavo, ki se s pokrajino in okoljem odpoveduje temi amnezije.

Njegove fotografije narave, brez človeške prisotnosti, postajajo poetične refleksije o tem, kaj spomin pokrajine ohranja, briše ali preoblikuje, in vabijo k globljemu premisleku o odnosu med človekom, naravo in časom. Vila Vipolže se s svojo zgodovino, sestavljeno iz prehodov in plasti, tako potrjuje ne le kot fizični prostor, temveč tudi kot metafora za kolektivno identiteto v nenehnem prepisovanju.

Padnjenja amnezije V tem pregledu se amnezija odvija na štirih prekrivajočih se in sekajočih področjih.

Na zgodovinski in geopolitični ravni amnezija deluje kot instrument moči: z izbiro dogodkov, ki jih bo spregledala in katere bo izbrisala – svetovne vojne, vsiljene meje, genocide ali odporniška gibanja – ustvarja razdrobljene identitete, ki visijo med spominom in pozabo.

Na psihološki in čustveni ravni gre za obrambni mehanizem nezavednega: pozabimo se zaščititi pred travmo, a tvegamo izgubo delov sebe in pustimo odprte rane.

Na okoljskem in krajinskem področju smo izgubili globoko povezanost z naravo, ritmom letnih časov in starodavnim znanjem, medtem ko pokrajine same postajajo tihi arhivi potopljenih spominov – ruševine, zapuščena najdišča, sledi preteklosti, ki se upira.

Končno, na področju arhivov in identitete: kdo si, če ti je bilo preprečeno, da bi se spomnil, od kod prihajaš?

Identiteta se pogosto gradi prav iz tistega, kar je bilo pozabljeno ali popačeno, v poskusu, da se popravi tisto, kar je bilo ločeno.

Amnezija se kaže v razpršitvi dokumentov in brisanju zgodb, kar postavlja pod vprašaj konstrukcijo jaza, ko so korenine zanikane.

Amnezija je potovanje skozi te jezike in ozemlja, mozaik vizij, ki daje glas tistemu, kar je bilo utišano, in praznino spreminja v prostor za rekonstrukcijo, v poetičnem dejanju upora in ponovnega rojstva.

Enajst sodobnih umetnikov — Stefano Cagol, Nina Carini, Federico Clapis, Massimo Gardone, Andreas Senoner, Desideria Burgio, Andrea Guastavino, Marco Bolognesi, Giordano Floreancig, Camilla Marinoni in Marina Moreno — naseljuje štiri simbolna mesta kolektivnega spomina: Vilo Vipolže v Brdih, Casa Krainer, Palazzo Lantieri in Kinemax v Gorici.

Prostori, prežeti z zgodovino, zaznamovani s kulturnimi in arhitekturnimi plastmi – srednjeveškimi, renesančnimi, secesijskimi –, ki postanejo živi okvirji za dialog med umetnostjo, zgodovino in identiteto.

Dela – slikarstvo, kiparstvo, instalacije, grafika, fotografija, video umetnost, film, digitalni jeziki NFT, zvočna umetnost in performans – sledijo občutljivi geografiji amnezije kot stanja našega časa. Vsak umetnik ustvari projekt, specifičen za lokacijo, zasnovan v dialogu z arhitekturo, ki ga gosti, in vsako lokacijo spremeni v aktivno spominsko napravo.

Poleg razstav program vključuje tudi spremljevalne dogodke, namenjene poglobljenemu študiju, s pogovori, projekcijami, delavnicami in predstavami, namenjenimi vključevanju skupnosti in ponujanju novih perspektiv o sedanjosti.

VILA VIPOL ŽE

3. junij – 3. september

Giordano Floreancig: Umetnost pozabljanja

12. september – 17. november

Massimo Gardone: Oaza – Objem do cvetenja