Amnezija - nas opominja, naj ne pozabimo / Nebeški jeziki in stvari v nevarnosti (ABCDE..)

Amnezija za celotno skupnost, dve mesti, dva naroda, s skupno vizijo ponovnega odkrivanja, reinterpretacije in praznovanja kulturne dediščine.

Serija enajstih samostojnih razstav, specifičnih za posamezno lokacijo, ki jo je kurirala Elisabetta Zerial, v okviru projekta GO! 2025 – Borderless Nova Gorica - Gorica, Evropska prestolnica kulture, pod pokroviteljstvom Občine Gorica, v sodelovanju s PromoTurismoFVG, BCC Venezia Giulia Gruppo Iccrea in Associazione Sociale Culturale Dâ Arie.

Amnezija se odvija kot večplasten projekt, ki združuje enajst sodobnih umetnikov na štirih emblematičnih lokacijah čez mejo: Hiša Krainer, Palača Lantieri, Kinemax in Vila Vipolže. Nova Gorica in Gorica, nekoč ločeni s političnimi in ideološkimi mejami, danes simbolizirata Evropo brez meja, ki jo prečkajo skupni spomini in kolektivne travme.

Enajst samostojnih razstav na posameznih lokacijah – Stefano Cagol, Nina Carini, Federico Clapis, Massimo Gardone, Andreas Senoner, Desideria Burgio, Andrea Guastavino, Marco Bolognesi, Giordano Floreancig, Camilla Marinoni in Marina Moreno – raziskuje amnezijo kot tekoče stanje sodobne eksistence: izgubo, potlačitev, pozabo, a tudi ploden prostor za morebitno regeneracijo spomina.

Amnezija pravzaprav ni le odštevanje: je praznina, ki lahko postane možnost. V Novi Gorici in Gorici, mestih, ki sta bila nekoč razdeljena in zdaj združena, umetnost povezuje preteklost in prihodnost, več identitet in skupen občutek.

Arhitekture spomina Kraji, ki gostijo Amnezijo, niso preprosti zabojniki, temveč prave arhitekture spomina: Hiša Krainer, Palača Lantieri, Kinemax in Vila Vipolže pripovedujejo zgodbe o sobivanju in ločitvi, o sledovih, ki jih puščata čas in zgodovinske stratifikacije.

Njihove strukture – srednjeveške, renesančne ali secesijske – se pogovarjajo z deli in krepijo suspenzijo, praznino in rekonstrukcijo, ki jo prinaša amnezija: vsaka soba, vsak kamen, vsaka freska postane sled preteklosti, pripravljena, da se predstavi skozi sodobno umetnost.

Palača Lantieri, zgrajena okoli leta 1350 v bližini jugovzhodnih mestnih vrat, je bila prvotno trdnjava za obrambo Gorice. Prvotno znana kot Schönhaus ("lepa hiša"), je služila kot gostišče za goriške grofe za goste, ki so se udeleževali viteških turnirjev in lovskih izletov.

Z izumrtjem dinastije je stavba prešla v last zdravnika Pozza, leta 1505 pa jo je pridobil Antonio Lantieri. Leta 1513 je cesar Maksimilijan I. potrdil fevd družini Lantieri in začel njeno preobrazbo v elegantno veličastno rezidenco, obogateno s freskami in dekorativnimi cikli.

Med najpomembnejšimi prostori je Dvorana fresk, ki ohranja pomemben slikovni cikel, pripisan Marcellu Fogolinu, ki ga je naročil Gaspare Lantieri okoli leta 1540. Freske renesančnega izvora prikazujejo alegorične prizore in idealne krajine, ki razkrivajo kulturni prestiž družine.

Posebej velja omeniti tudi Galleria delle Formelle, portik, okrašen v 18. stoletju z vrsto alegoričnih plošč na obokih, ki prikazujejo moralne vrline in ideale vladanja. V 18. stoletju je palača gostila dostojanstvenike, kot so Carlo Goldoni, Giacomo Casanova in papež Pij VI., ki jo je obiskal leta 1782.

Skozi stoletja je bila znamenitost Goriške grofije in celotne Srednje Evrope, križišče za popotnike in kulturne osebnosti, kot so Goethe, Schiller, Metastasio, Da Ponte in Napoleon. Še vedno je rezidenca družine Lantieri in je ena najprestižnejših rezidenc v mestu.

V zadnjih letih je gostila stalne, lokacijsko specifične instalacije umetnikov, kot sta Jannis Kounellis in Michelangelo Pistoletto, ki vzpostavljajo dialog med zgodovinskim spominom in jeziki sedanjosti. V okviru razstave Nina Carini in Federico Clapis predlagata intervencije, ki skozi vizualne in zvočne kode raziskujejo stratifikacije časa in napetosti med trajnostjo in razpadom, s čimer aktivirajo intimne odnose s prostori in spomini Palazzo Lantieri.

Palazzo Lantieri tako med starodavnimi freskami in sodobnimi jeziki še naprej ostaja kulturno križišče, kraj pesniškega upora in obnovljenega poudarka na umetnosti in refleksiji v Gorici, ki z globokimi koreninami gleda v prihodnost. Zaniknjenja Amnezije Na tej razstavi se amnezija odvija v štirih prekrivajočih se in sekajočih se področjih.

Na zgodovinski in geopolitični ravni amnezija deluje kot instrument moči: izbira, katere dogodke ohraniti in katere izbrisati – svetovne vojne, vsiljene meje, genocidi ali odporniška gibanja – ustvarja razdrobljene identitete, ki visijo med spominom in pozabo. Na psihološki in čustveni ravni je obrambni mehanizem nezavednega: pozabimo se zaščititi pred travmo, a tvegamo izgubo delov sebe in pustimo odprte rane.

Na okoljskem in krajinskem področju smo izgubili globoko povezanost z naravo, ritmom letnih časov in starodavnim znanjem, medtem ko so same pokrajine postale tihi arhivi potopljenih spominov – ruševine, zapuščena najdišča, sledi vztrajne preteklosti. Končno, na področju arhivov in identitete: kdo si, če se ne moreš spomniti, od kod prihajaš?

Identiteta se pogosto gradi prav iz pozabljenega ali popačenega, v poskusu popraviti tisto, kar je bilo ločeno. Amnezija se kaže v razpršitvi dokumentov in brisanju zgodb, kar postavlja pod vprašaj konstrukcijo jaza, ko so korenine zanikane.

Amnezija je potovanje skozi te jezike in ozemlja, mozaik vizij, ki daje glas tistemu, kar je bilo utišano, in praznino spreminja v prostor za rekonstrukcijo, v poetičnem dejanju upora in ponovnega rojstva.

Ob priložnosti dogodka GO!2025 BORDERLESS Nova Gorica - Gorica Evropska prestolnica kulture in v okviru projekta Amnesie Nina Carini v Palazzo Lantieri predstavlja dve instalaciji, ki raziskujeta koncepte časa, krhkosti in izgube.

Njena dela so del procesa, ki v središču čezmejnega programa razmišlja o tem, kaj je pozabljeno, izbrisano in odstranjeno iz dominantne naracije – v kulturni, politični in družbeni sferi. Proces, ki je tako tih kot vseprisoten, umetnica pa ga dekonstruira skozi poetično in materialno pisanje prostora.

»Jeziki nebes«, instalacija, specifična za Sala degli Affreschi, se ukvarja s krajem, ki ga globoko zaznamujeta zgodovina in reprezentacija. V prostoru, ki uteleša sledi kolektivnega časa – časa aristokracije, moči in ohranjanja – Carini uvaja suspendiran in meditativen poseg, ki nas vabi, da pogledamo navzgor in navznoter, proti krhki, a pomenljivi dimenziji.

Delo se odvija kot eterična in vizionarska napetost, prag med vidnim in nevidnim. Na tleh fresko sobe je nameščen Lingue di cielo (Jeziki nebes), ki ustvarja intimen kontrast z okrašenimi površinami in prostor bogati z občutkom slovesnosti in tišine.

Pripoved, zgrajena s preiskovanjem več fosilnih fragmentov, študija, ki jo je začela med svojim rezidenco v Fonderia Artistica Battaglia leta 2023, priča o njeni potrebi, da preseže človeški časovni okvir – deluje kot memento mori, ki se vrača k tihemu uničenju, ki ga človek povzroča naravi, pa tudi k možnosti pogleda, ki drži, skrbi in varuje – saj, kot že naslov pove, je nebu dan glas.

Dvorana fresk, z dekoracijo, prežeto s klasično in idealizirano podobo, tako postane prostor kontrapunkta: praznično lepoto spremlja estetika ranljivosti, kjer nebo postane jezik, spomin pa dobi obliko tihe pesmi. V sosednjem vrtu zvočna instalacija Stvari v nevarnosti (ABCDE..) nadaljuje to refleksijo in jo razširja na pokrajino in izkušnjo poslušanja.

Delo je zasnovano kot štirikanalna polifonija, v kateri skupine osnovnošolcev izgovarjajo sezname besed iz starodavnih jezikov: imena krajev, idiome, ljudstva, elemente realnosti, ki bodo kmalu izginili. Jezik postane zvok, pesniško blebetanje, priklic krhke in izmuzljive dediščine.

To delo se je rodilo iz srečanja s pesmijo Simone Menicocci Glossopetrae, ki je Carini navdihnila k ustvarjanju čustvenega arhiva izgube. Vrt, zasnovan kot kraj prehoda in preobrazbe, okrepi senzorično izkušnjo obiskovalca, ko ta prečka prostor po nevidni poti, zaznamovani z glasovi, tišinami in spomini.

V kontekstu Amnezije se obe deli predstavljata kot dejanji intimnega upora: proti pozabi, proti sploščenosti časa in razlik, proti brisanju manjših identitet. Ne gre za eksplicitno obsodbo, temveč za poetično gesto, ki vrača dostojanstvo tistemu, kar bo kmalu izginilo.

V družbi, ki nam vsiljuje modele popolnosti, nesmrtnosti in potrošnje, nas Lingue di cielo in Le cose in pericolo (ABCDE..) spominjata, da pravi smisel življenja morda leži prav v njegovi negotovosti – v krhki napetosti, ki nas v svojem najstarejšem pomenu dela dramatično edinstvene.