AMNESIE - STEFANO CAGOL, WE ARE THE FLOOD, kurirala Elisabetta Zerial

Instalacija Stefana Cagola »Mi smo poplava« se močno integrira v serijo Amnesie, ki je del projekta GO!2025 BORDERLESS – Evropska prestolnica kulture, in raziskuje občutljivo ravnovesje med spominom in pozabo, odgovornostjo in represijo. Že sam naslov – »Mi smo poplava« – je radikalna izjava, ki neposredno pritegne gledalca: poplava ni neizogiben naravni dogodek, temveč posledica naših dejanj, kopičenja naših odločitev in tistih, ki so še v povojih, naše nezmožnosti, da bi ohranili preteklost in se spopadli s krizami sedanjosti.

AMNESIE

projekt Zerial Art

Projekt je kurirala Elisabetta Zerial

GO!2025 Borderless Nova Gorica - Gorica Evropska prestolnica kulture

Amnezija za celotno skupnost, dve mesti, dva naroda, s skupno vizijo ponovnega odkrivanja, reinterpretacije in praznovanja kulturne dediščine.

Umetniški projekt Zerial predstavlja razstavo Amnezija, ki jo je kurirala Elisabetta Zerial, v okviru projekta GO!2025 – Borderless Nova Gorica Gorizia, evropska prestolnica kulture. Amnezija se odvija kot večplasten projekt, ki združuje deset sodobnih umetnikov na štirih emblematičnih lokacijah v čezmejni regiji: Casa Krainer, Palazzo Lantieri, Kinemax in Vila Vipolže. Nova Gorica in Gorica, nekoč ločeni s politično in ideološko mejo, danes postajata simbola Evrope brez meja, ki jo prečkajo skupni spomini in kolektivne travme.

Deset samostojnih razstav, namenjenih določenim lokacijam – avtorjev Stefana Cagola, Nine Carini, Federica Clapisa, Massima Gardoneja, Andreasa Senonerja, Desiderie Burgio, Andree Guastavina, Marca Bolognesija, Camilly Marinoni in Marine Moreno – raziskuje amnezijo kot fluidno stanje sodobnega obstoja: izgubo, potlačitev, pozabljivost, a tudi rodoviten prostor za potencialno regeneracijo spomina. Amnezija pravzaprav ni zgolj odvzem: je praznina, ki lahko postane možnost. V Novi Gorici in Gorici, mestih, ki so bila nekoč razdeljena in zdaj združena, umetnost povezuje preteklost in prihodnost, več identitet in skupen občutek.

Arhitekture spomina

Kraji, ki gostijo Amnezijo, niso preprosti zabojniki, temveč prave arhitekture spomina: Casa Krainer, Palazzo Lantieri, Kinemax in Vila Vipolže pripovedujejo zgodbe o sobivanju in ločenosti, o sledovih, ki jih puščata čas in zgodovinske stratifikacije. Njihove strukture – srednjeveške, renesančne ali v goriškem secesijskem slogu – se pogovarjajo z deli in krepijo suspenzijo, praznino in rekonstrukcijo, ki jo prinaša amnezija: vsaka soba, vsak kamen, vsaka freska postane sled preteklosti, pripravljena, da jo uprizori sodobna umetnost.

Krainerjeva hiša

Znana tudi kot Casa Sticsa, je simbolična stavba v zgodovinskem središču Gorice, dokumentirana že leta 1769, vendar s srednjeveškim poreklom, o čemer priča starodavni kamniti vodnjak na notranjem dvorišču. V začetku 20. stoletja je arhitekt Gerolamo Luzzatto po naročilu Edoarda Sticse prenovil fasado v prefinjenem goriškem secesijskem slogu in združil modernost s srednjeevropskimi vplivi. Ime "Krainer" izhaja iz zgodovinske družinske trgovine z železnino, ki je delovala v pritličju do leta 1912 in je bila osrednja točka mestne skupnosti. Danes je Casa Krainer pod vodstvom podjetja ViaRastello43 Srl dinamično kulturno središče, ki gosti dogodke, razstave in pobude, posvečene regionalni obrti in kulturi.

Izbor petih umetnikov za Casa Krainer deluje kot mikrokozmos teme "Amnezija", saj vsak – z drugačne perspektive – raziskuje odnos med spominom in pozabo, prepleta jezike, materiale in izrazne načine, ki se dotikajo zgodovinskega prostora stavbe. Stefano Cagol nas vabi k razmisleku o kolektivni odgovornosti: spodbuja nas k spoznanju, da okoljski in geopolitični spomin ni nikoli nevtralen, temveč produkt naših odločitev. Andrea Guastavino osvetljuje sledi vojne preteklosti, ki ostaja razdrobljena, a močna: krhkost spomina, skupaj z njegovo sposobnostjo pričevanja in povezovanja. Desideria Burgio s svojim posegom poudarja, kako se preteklost ponovno pojavi v sedanjosti, in nas uči, da spomin ni breme, temveč sila obnove. Andreas Senoner uvaja dimenzijo regeneracije: amnezija ne kot sterilna praznina, temveč kot "surovina" novih pripovedi, ki so sposobne preobrazbe in ne le prenosa. Camilla Marinoni zaključi cikel tako, da pozornost znova usmeri k ritualnemu dejanju spominjanja, tako vsakodnevnega kot poetičnega, in nas opominja, da lahko tudi najbolj krhek spomin postane dejanje upora, vsak dan.

Teh pet razstav skupaj ponovno aktivira Caso Krainer kot življenjski prostor plasti, ki se vključuje v dialog z zgodovino stavbe in njenimi številnimi dušami ter spreminja amnezijo v priložnost za ponovno rojstvo in srečanje med preteklostjo in prihodnostjo.

Padci amnezije

V tej recenziji se amnezija odvija v štirih prekrivajočih se in sekajočih področjih. Na zgodovinski in geopolitični ravni amnezija deluje kot instrument moči: izbira, katere dogodke prepustiti in katere izbrisati – svetovne vojne, vsiljene meje, genocide ali odporniška gibanja – ustvarja razdrobljene identitete, ki visijo med spominom in pozabo. Na psihološki in čustveni ravni je obrambni mehanizem nezavednega: pozabimo se zaščititi pred travmo, a tvegamo izgubo delov sebe in pustimo odprte rane. Na okoljskem in krajinskem področju smo izgubili globoko povezavo z naravo, ritmom letnih časov in starodavnim znanjem, medtem ko same pokrajine postanejo tihi arhivi potopljenih spominov – ruševine, zapuščena najdišča, sledi vztrajne preteklosti. Končno, na področju arhivov in identitete: kdo si, če ti je bilo preprečeno, da bi se spomnil, od kod prihajaš? Identiteta se pogosto gradi prav iz tega, kar je bilo pozabljeno ali popačeno, v poskusu popraviti tisto, kar je bilo ločeno. Amnezija se kaže v razpršitvi dokumentov in brisanju zgodb, kar postavlja pod vprašaj konstrukcijo jaza, ko so korenine zanikane.

Amnezija je potovanje skozi te jezike in ozemlja, mozaik vizij, ki daje glas tistemu, kar je bilo utišano, in praznino spreminja v prostor za rekonstrukcijo, v poetičnem dejanju upora in ponovnega rojstva.

AMNESIE - WE ARE THE FLOOD, uredila Elisabetta Zerial

Instalacija Stefana Cagola »Mi smo poplava« se močno integrira v serijo Amnesie, ki je del projekta GO!2025 BORDERLESS – Evropska prestolnica kulture, in raziskuje občutljivo ravnovesje med spominom in pozabo, odgovornostjo in represijo. Že sam naslov – »Mi smo poplava« – je radikalna izjava, ki neposredno pritegne gledalca: poplava ni neizogiben naravni dogodek, temveč posledica naših dejanj, kopičenja naših odločitev in tistih, ki so še v povojih, naše nezmožnosti, da bi ohranili preteklost in se spopadli s krizami sedanjosti.

Delo se giblje na dveh prepletenih ravneh: podnebnih spremembah in geopolitiki, dveh na videz ločenih silah, ki pa ju v resnici povezuje skupna logika preobrazbe, konflikta in izgube. Voda, osrednji simbolni element, je hkrati konkretna grožnja in arhiv spomina: topi ledenike in dviguje morja, briše ozemlja, prepisuje geografije, sili celotne populacije k migracijam; je pa tudi kraj, kjer se odlaga zgodovina, kjer se fizične in mentalne meje razblinjajo, kar naredi prostor za fluidno in spreminjajočo se pripoved, ki jo je težko zadržati ali arhivirati.

V kontekstu Amnezije, ki raziskuje vlogo spomina pri konstrukciji identitete in tveganje njegovega izbrisa, projekt Mi smo poplava dobi še posebej pretresljivo razsežnost. Gorica in Nova Gorica, mesti, ki ju prepredajo spreminjajoče se meje, kulturne stratifikacije in suspendirane identitete, postaneta idealno okolje za globok razmislek o odnosu med zgodovino, politiko in naravo. Poplava, ki jo prikliče Cagol, tukaj ni povezana le s svetovno ekološko krizo, temveč tudi s političnimi delitvami, ki so zaznamovale dvajseto stoletje in še vedno puščajo sledi na telesih, pokrajinah in družbenih odnosih.

Delo tako postane nekakšen minljiv spomenik sedanjosti, njenemu bučanju in ranljivosti. Delo, ki ni mišljeno kot pomirjujoče, ampak kot nujno: postavlja nas pred ogledalo, v katerem smo prisiljeni prepoznati sebe, se soočiti s kolektivno odgovornostjo našega časa. Poplava je ne le delo o izgubi. Je tudi opozorilo in poziv k zavedanju. Poplavo je še vedno mogoče ustaviti, če se odločimo, da se bomo spominjali, ukrepali, prepoznali globoko povezavo med preteklostjo in prihodnostjo.

Cagol nas poziva, naj opustimo kakršno koli držo nevtralnosti: ne moremo se več imeti za pasivne opazovalce sprememb niti verjeti, da so krize, ki nas obdajajo, pojavi, ki so nam oddaljeni. Kot poplavne vode, ki se potopijo in nato umaknejo ter za seboj pustijo novo pokrajino, nas knjiga We Are the Flood vabi, da pogledamo onkraj izgube, da ponovno odkrijemo, kar je ostalo, da izberemo, kaj in kako rešiti. Morda spomin ni le arhiv, temveč dejanje upora. Morda se še vedno lahko oklepamo tistega, kar nas opredeljuje, zgradimo jezove zavedanja proti pozabi, prepoznamo neločljivo vez med nami in tem, kar nas obdaja.

Voda se dvigne, a glas spomina se še vedno sliši, če znamo poslušati.