AMNESIE - Opominja nas, da ne smemo pozabiti

Amnezija za celotno skupnost, dve mesti, dva naroda, s skupno vizijo ponovnega odkrivanja, reinterpretacije in praznovanja kulturne dediščine. KOLEDAR RAZSTAV - Otvoritve: 9. 3. ob 18.00 – Palazzo Lantieri, Piazza S. Antonio 6, Gorica

Amnesie se razvija kot razpršeni projekt, ki v dialog spravlja enajst sodobnih umetnikov na štirih emblematičnih lokacijah čezmejnega območja: Casa Krainer, Palazzo Lantieri, Kinemax in Vila Vipolže.

Nova Gorica in Gorica, ki ju je nekoč delila politična in ideološka meja, zdaj postajata simbola Evrope brez meja, ki jo prečkajo skupni spomini in kolektivne travme.

Enajst samostojnih razstav na posameznih lokacijah - Stefano Cagol, Nina Carini, Federico Clapis, Massimo Gardone, Andreas Senoner, Desideria Burgio, Andrea Guastavino, Marco Bolognesi, Giordano Floreancig, Camilla Marinoni in Marina Moreno - raziskuje amnezijo kot fluidno stanje sodobnega bivanja: izgubo, odstranitev, pozabo, a tudi ploden prostor za možno regeneracijo spomina. Amnezija dejansko ni le odvzem: je praznina, ki lahko postane možnost. V Novi Gorici in Gorici, mestih, ki sta bili nekoč razdeljeni, zdaj pa združeni, umetnost postane most med preteklostjo in prihodnostjo, med več identitetami in skupnim občutkom.

Arhitekture spomina Kraji, ki gostijo Amnesie, niso zgolj zabojniki, temveč prave arhitekture spomina: Casa Krainer, Palazzo Lantieri, Kinemax in Vila Vipolže pripovedujejo zgodbe o sobivanju in ločevanju, o sledeh, ki so jih pustili čas in zgodovinske razslojenosti. Njihove strukture - srednjeveške, renesančne ali goriške secesije - vzpostavljajo dialog z deli ter krepijo suspenz, praznino in rekonstrukcijo, ki jih prinaša amnezija: vsaka soba, vsak kamen, vsaka freska postanejo sled preteklosti, ki je pripravljena postati prisotna skozi sodobno umetnost.

Casa Krainer Znana tudi pod imenom Casa Sticsa je markantna stavba v zgodovinskem središču Gorice, dokumentirana že leta 1769, vendar srednjeveškega izvora, o čemer priča starodavni kamniti vodnjak na notranjem dvorišču. V začetku 20. stoletja je arhitekt Gerolamo Luzzatto po naročilu Edoarda Sticse prenovil njeno pročelje v prefinjenem goriškem secesijskem slogu, ki združuje sodobnost in srednjeevropski spomin. Ime „Krainer“ izhaja iz zgodovinske družinske trgovine z železnino, ki je v pritličju delovala do leta 1912 in je predstavljala znamenitost mestne skupnosti.

Danes je Casa Krainer pod vodstvom podjetja ViaRastello43 S.r.l dinamično kulturno središče, ki gosti dogodke, razstave in pobude, posvečene obrti in regionalni kulturi. Izbor petih umetnikov za Casa Krainer deluje kot mikrokozmos teme Amnezije, saj vsak - z drugačnega vidika - raziskuje razmerje med spominom in pozabo ter prepleta jezike, materiale in načine izražanja, ki vzpostavljajo dialog z zgodovinskim prostorom stavbe. Stefano Cagol nas vabi k razmisleku o kolektivni odgovornosti: poziva nas, naj se zavemo, da okoljski in geopolitični spomin nikoli ni nevtralen, temveč je posledica naših odločitev. Andrea Guastavino osvetljuje sledi vojne preteklosti, ki ostaja razdrobljena, a močna: krhkost spomina skupaj z njegovo zmožnostjo pričevanja in povezovanja.

Desideria Burgio s svojim govorom poudari, kako se preteklost ponovno pojavi v sedanjosti, in nas nauči, da spomin ni breme, temveč obnovitvena sila. Andreas Senoner predstavi razsežnost regeneracije: amnezija ni sterilna praznina, temveč „surovina“ za nove pripovedi, ki lahko preoblikujejo in ne le prehajajo naprej. Camilla Marinoni zaključi cikel, ko opozori na ritualno dejanje spominjanja, vsakdanje in poetično, ter nas spomni, da lahko tudi najbolj krhek spomin vsak dan postane dejanje upora.

Enajst sodobnih umetnikov - Stefano Cagol, Nina Carini, Federico Clapis, Massimo Gardone, Andreas Senoner, Desideria Burgio, Andrea Guastavino, Marco Bolognesi, Giordano Floreancig, Camilla Marinoni in Marina Moreno - naseljuje štiri simbolne kraje kolektivnega spomina: Vila Vipolže v Brdih, Casa Krainer, Palazzo Lantieri in Kinemax v Gorici. Prostori, ki jih zaznamuje zgodovina, kulturne in arhitekturne plasti - srednjeveški, renesančni, secesijski - in ki postanejo živi okvirji za dialog med umetnostjo, zgodovino in identiteto. Dela - slikarstvo, kiparstvo, instalacije, grafika, fotografija, video umetnost, kino, digitalni jeziki NFT, zvočna umetnost in performans - sledijo občutljivi geografiji amnezije kot stanja našega časa. Vsak umetnik ustvari site-specific projekt, zasnovan v dialogu z gostiteljsko arhitekturo, ki vsako prizorišče spremeni v napravo aktivnega spomina.

Poleg razstav program vključuje tudi spremljevalne dogodke, namenjene poglobljenemu preučevanju, s pogovori, projekcijami, delavnicami in performansi, ki so namenjeni vključevanju skupnosti in ponujajo nove poglede na sedanjost.