AMNESIE - CAMILLA MARINONI, ZAČETEK VSAKEGA DNEVA – ČETRTA PESEM, kurirala Elisabetta Zerial

Ob priliki GO!2025 – Brezmejna Nova Gorica in Gorica, evropska prestolnica kulture, v okviru serije Amnesie, Casa Krainer v svoje intimne prostore vabi Camillo Marinoni s svojo instalacijo, specifično za lokacijo, L'inizio di ogni giorno - Canto IV. Delo leži na križišču med prisotnostjo in izginotjem, med krhko trajnostjo spomina in njegovo nenehno grožnjo razkroja. V času, ki se pogosto zdi zmeden in razdrobljen, kjer tisto, kar je bilo, tvega, da bo izginilo brez sledu, nas umetnica vabi, da se ustavimo in prisluhnemo, da ponovno odkrijemo notranji ritem, ki je sposoben preprečiti ritem pozabe.

AMNESIE

projekt Zerial Art

Projekt je kurirala Elisabetta Zerial

GO!2025 Borderless Nova Gorica - Gorica Evropska prestolnica kulture

Amnezija za celotno skupnost, dve mesti, dva naroda, s skupno vizijo ponovnega odkrivanja, reinterpretacije in praznovanja kulturne dediščine.

Umetniški projekt Zerial predstavlja razstavo Amnezija, ki jo je kurirala Elisabetta Zerial, v okviru projekta GO!2025 – Borderless Nova Gorica Gorizia, evropska prestolnica kulture. Amnezija se odvija kot večplasten projekt, ki združuje deset sodobnih umetnikov na štirih emblematičnih lokacijah v čezmejni regiji: Casa Krainer, Palazzo Lantieri, Kinemax in Vila Vipolže. Nova Gorica in Gorica, nekoč ločeni s politično in ideološko mejo, danes postajata simbola Evrope brez meja, ki jo prečkajo skupni spomini in kolektivne travme.

Deset samostojnih razstav, namenjenih določenim lokacijam – avtorjev Stefana Cagola, Nine Carini, Federica Clapisa, Massima Gardoneja, Andreasa Senonerja, Desiderie Burgio, Andree Guastavina, Marca Bolognesija, Camilly Marinoni in Marine Moreno – raziskuje amnezijo kot fluidno stanje sodobnega obstoja: izgubo, potlačitev, pozabljivost, a tudi rodoviten prostor za potencialno regeneracijo spomina. Amnezija pravzaprav ni zgolj odvzem: je praznina, ki lahko postane možnost. V Novi Gorici in Gorici, mestih, ki so bila nekoč razdeljena in zdaj združena, umetnost povezuje preteklost in prihodnost, več identitet in skupen občutek.

Arhitekture spomina

Kraji, ki gostijo Amnezijo, niso preprosti zabojniki, temveč prave arhitekture spomina: Casa Krainer, Palazzo Lantieri, Kinemax in Vila Vipolže pripovedujejo zgodbe o sobivanju in ločenosti, o sledovih, ki jih puščata čas in zgodovinske stratifikacije. Njihove strukture – srednjeveške, renesančne ali v goriškem secesijskem slogu – se pogovarjajo z deli in krepijo suspenzijo, praznino in rekonstrukcijo, ki jo prinaša amnezija: vsaka soba, vsak kamen, vsaka freska postane sled preteklosti, pripravljena, da jo uprizori sodobna umetnost.

Krainerjeva hiša

Znana tudi kot Casa Sticsa, je simbolična stavba v zgodovinskem središču Gorice, dokumentirana že leta 1769, vendar s srednjeveškim poreklom, o čemer priča starodavni kamniti vodnjak na notranjem dvorišču. V začetku 20. stoletja je arhitekt Gerolamo Luzzatto po naročilu Edoarda Sticse prenovil fasado v prefinjenem goriškem secesijskem slogu in združil modernost s srednjeevropskimi vplivi. Ime "Krainer" izhaja iz zgodovinske družinske trgovine z železnino, ki je delovala v pritličju do leta 1912 in je bila osrednja točka mestne skupnosti. Danes je Casa Krainer pod vodstvom podjetja ViaRastello43 Srl dinamično kulturno središče, ki gosti dogodke, razstave in pobude, posvečene regionalni obrti in kulturi.

Izbor petih umetnikov za Casa Krainer deluje kot mikrokozmos teme "Amnezija", saj vsak – z drugačne perspektive – raziskuje odnos med spominom in pozabo, prepleta jezike, materiale in izrazne načine, ki se dotikajo zgodovinskega prostora stavbe. Stefano Cagol nas vabi k razmisleku o kolektivni odgovornosti: spodbuja nas k spoznanju, da okoljski in geopolitični spomin ni nikoli nevtralen, temveč produkt naših odločitev. Andrea Guastavino osvetljuje sledi vojne preteklosti, ki ostaja razdrobljena, a močna: krhkost spomina, skupaj z njegovo sposobnostjo pričevanja in povezovanja. Desideria Burgio s svojim posegom poudarja, kako se preteklost ponovno pojavi v sedanjosti, in nas uči, da spomin ni breme, temveč sila obnove. Andreas Senoner uvaja dimenzijo regeneracije: amnezija ne kot sterilna praznina, temveč kot "surovina" novih pripovedi, ki so sposobne preobrazbe in ne le prenosa. Camilla Marinoni zaključi cikel tako, da pozornost znova usmeri k ritualnemu dejanju spominjanja, tako vsakodnevnega kot poetičnega, in nas opominja, da lahko tudi najbolj krhek spomin postane dejanje upora, vsak dan.

Teh pet razstav skupaj ponovno aktivira Caso Krainer kot življenjski prostor plasti, ki se vključuje v dialog z zgodovino stavbe in njenimi številnimi dušami ter spreminja amnezijo v priložnost za ponovno rojstvo in srečanje med preteklostjo in prihodnostjo.

Padci amnezije

V tej recenziji se amnezija odvija v štirih prekrivajočih se in sekajočih področjih. Na zgodovinski in geopolitični ravni amnezija deluje kot instrument moči: izbira, katere dogodke prepustiti in katere izbrisati – svetovne vojne, vsiljene meje, genocide ali odporniška gibanja – ustvarja razdrobljene identitete, ki visijo med spominom in pozabo. Na psihološki in čustveni ravni je obrambni mehanizem nezavednega: pozabimo se zaščititi pred travmo, a tvegamo izgubo delov sebe in pustimo odprte rane. Na okoljskem in krajinskem področju smo izgubili globoko povezavo z naravo, ritmom letnih časov in starodavnim znanjem, medtem ko same pokrajine postanejo tihi arhivi potopljenih spominov – ruševine, zapuščena najdišča, sledi vztrajne preteklosti. Končno, na področju arhivov in identitete: kdo si, če ti je bilo preprečeno, da bi se spomnil, od kod prihajaš? Identiteta se pogosto gradi prav iz tega, kar je bilo pozabljeno ali popačeno, v poskusu popraviti tisto, kar je bilo ločeno. Amnezija se kaže v razpršitvi dokumentov in brisanju zgodb, kar postavlja pod vprašaj konstrukcijo jaza, ko so korenine zanikane.

Amnezija je potovanje skozi te jezike in ozemlja, mozaik vizij, ki daje glas tistemu, kar je bilo utišano, in praznino spreminja v prostor za rekonstrukcijo, v poetičnem dejanju upora in ponovnega rojstva.

AMNESIE ZAČETEK VSAKEGA DNEVA – ČETRTA PESEM, uredila Elisabetta Zerial 

Ob priliki GO!2025 – Brezmejna Nova Gorica in Gorica, evropska prestolnica kulture, v okviru serije Amnesie, Casa Krainer v svoje intimne prostore vabi Camillo Marinoni s svojo instalacijo, specifično za lokacijo, L'inizio di ogni giorno - Canto IV. Delo leži na križišču med prisotnostjo in izginotjem, med krhko trajnostjo spomina in njegovo nenehno grožnjo razkroja. V času, ki se pogosto zdi zmeden in razdrobljen, kjer tisto, kar je bilo, tvega, da bo izginilo brez sledu, nas umetnica vabi, da se ustavimo in prisluhnemo, da ponovno odkrijemo notranji ritem, ki je sposoben preprečiti ritem pozabe.

Začetek vsakega dne je dejanje upora, dnevni ritual, ki obnavlja možnost spominjanja, ponovne aktivacije globoke povezave s tem, kar je bilo, in s tem, kar še vedno živi v nas. Delo je sestavljeno iz zvočne instalacije in skulpture, dveh prisotnosti, ki se prepletata v evokativni tišini Casa Krainer. Glas šepeta v italijanščini, slovenščini in angleščini, stavek iz dela Vita Activa (1958) nemške filozofke Hannah Arendt, ki nas opominja, da je vsako rojstvo – vsak dan – politično in duhovno dejanje, upor proti končnosti življenja.

Srednjeveški vodnjak, osrednji element instalacije, ujame sam pomen spomina kot podzemnega in tekočega prostora, vira življenja, a tudi skrivnosti. Voda tako postane metafora za znanje in poslušanje, za ponovno rojstvo in minevanje časa. Njene tihe vode hranijo kolektivne spomine, šepet preteklih življenj, možna ponovna rojstva in starodavno modrost. Skulptura, zasnovana kot redek cvet, se odpira s cvetnimi listi keramike in pihanega stekla, nežnih in dragocenih materialov, ki odražajo svetlobo in dih človeške krhkosti. V njenem središču je vgraviran obraz: oblika identitete, sled bivanja, odmev svetega, ki prebiva v nas. Dodatek izotermne odeje, uporabljene na zlati strani, ustvarja napetost med ranljivostjo in zaščito, med tem, kar je dragoceno, in tem, kar tvega, da bo pozabljeno.

To delo ni namenjeno razlagi ali obeleževanju: temveč vabi k zaustavitvi časa, počasni in zavestni vrnitvi k sebi in drugim. V dobi, v kateri prevladujeta hitrost in pozabljivost, je Začetek vsakega dne - četrti spev poetična gesta, ki obnavlja možnost pomena. Majhen, posvetni oltar, ki nas s subtilno močjo opominja, da je spominjanje dejanje ljubezni. In da je vsak dan, če ga živimo zavedajoče, lahko resnično začetek vsega.