AMNESIE – ANDREAS SENONER, IZ ODSOTNOSTI, FORMA, kurirala Elisabetta Zerial

Ob priložnosti dogodka GO!2025 BORDERLESS Nova Gorica - Gorica Evropska prestolnica kulture in festivala Amnesie je intervencija Andreasa Senonerja na lokaciji Dall'assenza, la forma prepletena z razmislekom o identiteti in spominu, s posebnim poudarkom na fenomenu amnezije, ne kot praznini, temveč kot možnosti za preobrazbo.

AMNESIE

projekt Zerial Art

Projekt je kurirala Elisabetta Zerial

GO! 2025 Borderless Nova Gorica - Gorica Evropska prestolnica kulture

Amnezija za celotno skupnost, dve mesti, dva naroda, s skupno vizijo ponovnega odkrivanja, reinterpretacije in praznovanja kulturne dediščine.

Umetniški projekt Zerial predstavlja razstavo Amnezija, ki jo je kurirala Elisabetta Zerial, v okviru projekta GO!2025 – Borderless Nova Gorica Gorizia, evropska prestolnica kulture. Amnezija se odvija kot večplasten projekt, ki združuje deset sodobnih umetnikov na štirih emblematičnih lokacijah v čezmejni regiji: Casa Krainer, Palazzo Lantieri, Kinemax in Vila Vipolže. Nova Gorica in Gorica, nekoč ločeni s politično in ideološko mejo, danes postajata simbola Evrope brez meja, ki jo prečkajo skupni spomini in kolektivne travme.

Deset samostojnih razstav, namenjenih določenim lokacijam – avtorjev Stefana Cagola, Nine Carini, Federica Clapisa, Massima Gardoneja, Andreasa Senonerja, Desiderie Burgio, Andree Guastavina, Marca Bolognesija, Camilly Marinoni in Marine Moreno – raziskuje amnezijo kot fluidno stanje sodobnega obstoja: izgubo, potlačitev, pozabljivost, a tudi rodoviten prostor za potencialno regeneracijo spomina. Amnezija pravzaprav ni zgolj odvzem: je praznina, ki lahko postane možnost. V Novi Gorici in Gorici, mestih, ki so bila nekoč razdeljena in zdaj združena, umetnost povezuje preteklost in prihodnost, več identitet in skupen občutek.

Arhitekture spomina

Kraji, ki gostijo Amnezijo, niso preprosti zabojniki, temveč prave arhitekture spomina: Casa Krainer, Palazzo Lantieri, Kinemax in Vila Vipolže pripovedujejo zgodbe o sobivanju in ločenosti, o sledovih, ki jih puščata čas in zgodovinske stratifikacije. Njihove strukture – srednjeveške, renesančne ali v goriškem secesijskem slogu – se pogovarjajo z deli in krepijo suspenzijo, praznino in rekonstrukcijo, ki jo prinaša amnezija: vsaka soba, vsak kamen, vsaka freska postane sled preteklosti, pripravljena, da jo uprizori sodobna umetnost.

Krainerjeva hiša

Znana tudi kot Casa Sticsa, je simbolična stavba v zgodovinskem središču Gorice, dokumentirana že leta 1769, vendar s srednjeveškim poreklom, o čemer priča starodavni kamniti vodnjak na notranjem dvorišču. V začetku 20. stoletja je arhitekt Gerolamo Luzzatto po naročilu Edoarda Sticse prenovil fasado v prefinjenem goriškem secesijskem slogu in združil modernost s srednjeevropskimi vplivi. Ime "Krainer" izhaja iz zgodovinske družinske trgovine z železnino, ki je delovala v pritličju do leta 1912 in je bila osrednja točka mestne skupnosti. Danes je Casa Krainer pod vodstvom podjetja ViaRastello43 Srl dinamično kulturno središče, ki gosti dogodke, razstave in pobude, posvečene regionalni obrti in kulturi.

Izbor petih umetnikov za Casa Krainer deluje kot mikrokozmos teme "Amnezija", saj vsak – z drugačne perspektive – raziskuje odnos med spominom in pozabo, prepleta jezike, materiale in izrazne načine, ki se dotikajo zgodovinskega prostora stavbe. Stefano Cagol nas vabi k razmisleku o kolektivni odgovornosti: spodbuja nas k spoznanju, da okoljski in geopolitični spomin ni nikoli nevtralen, temveč produkt naših odločitev. Andrea Guastavino osvetljuje sledi vojne preteklosti, ki ostaja razdrobljena, a močna: krhkost spomina, skupaj z njegovo sposobnostjo pričevanja in povezovanja. Desideria Burgio s svojim posegom poudarja, kako se preteklost ponovno pojavi v sedanjosti, in nas uči, da spomin ni breme, temveč sila obnove. Andreas Senoner uvaja dimenzijo regeneracije: amnezija ne kot sterilna praznina, temveč kot "surovina" novih pripovedi, ki so sposobne preobrazbe in ne le prenosa. Camilla Marinoni zaključi cikel tako, da pozornost znova usmeri k ritualnemu dejanju spominjanja, tako vsakodnevnega kot poetičnega, in nas opominja, da lahko tudi najbolj krhek spomin postane dejanje upora, vsak dan.

Teh pet razstav skupaj ponovno aktivira Caso Krainer kot življenjski prostor plasti, ki se vključuje v dialog z zgodovino stavbe in njenimi številnimi dušami ter spreminja amnezijo v priložnost za ponovno rojstvo in srečanje med preteklostjo in prihodnostjo.

Padci amnezije

V tej recenziji se amnezija odvija v štirih prekrivajočih se in sekajočih področjih. Na zgodovinski in geopolitični ravni amnezija deluje kot instrument moči: izbira, katere dogodke prepustiti in katere izbrisati – svetovne vojne, vsiljene meje, genocide ali odporniška gibanja – ustvarja razdrobljene identitete, ki visijo med spominom in pozabo. Na psihološki in čustveni ravni je obrambni mehanizem nezavednega: pozabimo se zaščititi pred travmo, a tvegamo izgubo delov sebe in pustimo odprte rane. Na okoljskem in krajinskem področju smo izgubili globoko povezavo z naravo, ritmom letnih časov in starodavnim znanjem, medtem ko same pokrajine postanejo tihi arhivi potopljenih spominov – ruševine, zapuščena najdišča, sledi vztrajne preteklosti. Končno, na področju arhivov in identitete: kdo si, če ti je bilo preprečeno, da bi se spomnil, od kod prihajaš? Identiteta se pogosto gradi prav iz tega, kar je bilo pozabljeno ali popačeno, v poskusu popraviti tisto, kar je bilo ločeno. Amnezija se kaže v razpršitvi dokumentov in brisanju zgodb, kar postavlja pod vprašaj konstrukcijo jaza, ko so korenine zanikane.

Amnezija je potovanje skozi te jezike in ozemlja, mozaik vizij, ki daje glas tistemu, kar je bilo utišano, in praznino spreminja v prostor za rekonstrukcijo, v poetičnem dejanju upora in ponovnega rojstva.

AMNESIE – ANDREAS SENONER IZ ODSOTNOSTI, FORMA, uredila Elisabetta Zerial

Ob priložnosti dogodka GO!2025 BORDERLESS Nova Gorica - Gorica Evropska prestolnica kulture in festivala Amnesie je intervencija Andreasa Senonerja na lokaciji Dall'assenza, la forma prepletena z razmislekom o identiteti in spominu, s posebnim poudarkom na fenomenu amnezije, ne kot praznini, temveč kot možnosti za preobrazbo.

Prav na tej napetosti se razvija Senonerjevo delo: njegovi kipi, lebdeči med naravnim in nenaravnim, med telesnim in simbolnim, postanejo pesniška orodja, skozi katera lahko amnezije ne beremo kot sterilno izgubo, temveč kot generativni prostor novih oblik in pomenov.

Senonerjeva dela ponujajo paradigmo za razmislek o ozemlju, ki je doživelo globoke razpoke, a danes lahko svoj spomin preoblikuje v aktiven vir. Amnezije ne smemo razumeti kot travmatično cezuro, temveč kot priložnost za redefinicijo: je prazen prostor, v katerem se lahko prepiše kolektivna identiteta, ki ni več zasidrana izključno v bolečih spominih ali razdiralnih logikah, temveč odprta za konstrukcijo novih skupnih imaginarij.

Iz odsotnosti nas oblika spominja, da pozabljanje ni vedno dejanje potlačitve, temveč je lahko ustvarjalna gesta, oblika regeneracije. Skozi materiale, oblike in figure, ki vzbujajo napetost, suspenzijo in metamorfozo, Senoner odpira temeljna vprašanja: kaj ostane, ko se preteklost raztopi? Kako rekonstruiramo razbito zgodovinsko identiteto? Prav v te razpoke se vstavi njegovo delo, kot leča, ki lahko razkrije dvoumnost časa, kjer potlačeno še naprej izvaja podzemno silo.

Njena dela nakazujejo, da amnezija ni le stanje, ki se ga je treba bati, temveč tudi mehanizem preobrazbe in dejanje upora. Odsotnost tako postane rodoviten prostor za nove pripovedi; izguba, možnost za prepisovanje. Iz odsotnosti oblika sprejema fragmentacijo kot formalno in konceptualno načelo ter nas vabi k premišljevanju o nepopolni lepoti sledi, brazgotin, tistega, kar je bilo izbrisano, a ne povsem pozabljeno.

Njegove skulpture ne pripovedujejo linearne ali zaprte zgodbe, temveč vzbujajo tok časa, ki briše in spreminja ter za seboj pušča spreminjajoče se, nepopolne, a pomenljive sledi. So tihe prisotnosti nikoli določene zgodovinske identitete, skoraj suspendirane, ki naseljuje prostor z nežnostjo in intenzivnostjo, vedno uravnotežene med tem, kar se spominjamo, in tem, kar neizogibno pozabimo.