Aleksander Peca: 42 (razstava)

Aleksander Peca v razstavi 42 odpira vrata v paralelne svetove, kjer se barok prepleta z roboti, gejše z lateksom, resničnost pa s popkulturo pleše v ritmu domišljije. Nič ni tako, kot se zdi – in prav zato je vredno pogledati dvakrat.

Uvodno opozorilo: Če ste pričakovali običajno razstavo, kjer slike visijo na stenah in se obnašajo dostojno, ste na napačnem mestu. Ob vstopu v galerijo boste morda začutili, da vas opazujejo. Še več, da vas celo ocenjujejo. In imate prav. Upodobitve so tako prepričljive, da boste dvakrat preverili, ali ste res v galeriji ali pa ste nenamerno vstopili v paralelno vesolje.

O umetniku: Aleksander Peca, slikar iz Nove Gorice, je študiral na beneški Akademiji lepih umetnosti, kjer je verjetno prepričal profesorje, da so njegovi portreti dejanski ljudje, ki so se nekako zataknili v platnu. Njegova umetnost združuje zahodno in vzhodno popkulturo, subkulturo in teme, o katerih se običajno ne govori na večerjah. In niti na prvem zmenku. Aleksandrove slike so kot vizualni koktajli: malo baroka, ščepec robotov, kanček gejš in kapljica lateksa – vse to premešano s samurajsko natančnostjo. So nekakšni portali v vesolja, kjer se resničnost spotika ob lastne čevlje in popkultura zapleše tango z baročno teatralnostjo.

Kaj pričakovati: Razstava že z imenom namiguje, da nič ni povsem trdno pod nogami. V galaksiji, kjer je večina umetnosti varno spravljena v predvidljive okvire, se Peca izkaže kot nekakšen medzvezdni škratek, ki meče barve na platno z nagajivo preciznostjo in rahlo čudaškim nasmeškom. Njegove oljne slike so kot hiperrealistični vesoljski vodniki, ki popeljejo skozi prizore, kjer se ženska telesa, včasih idealizirana do bleščeče popolnosti, srečujejo z nenavadnimi zornimi koti in kompozicijami. Pecova platna so hibrid med fotorealizmom in sanjsko logiko, kjer pravila fizike in družbenih norm vljudno prosijo za dopust. S tabuji se igra kot z drobci razbitih ogledal, ki jih obdela z ironijo in rahlo perverzno radovednostjo. Figure so postavljene tako, da se zdi, kot da so ujele trenutek tik pred pomembnim dogodkom – morda razkritjem velike skrivnosti ali pa zgolj pred tem, ko bodo začele govoriti. Njegova dela so hkrati bleščeča in rahlo srhljiva, kot bar na koncu vesolja, kjer strežejo pangalaktični grlorez z okusom po nostalgiji in kančku prepovedanega. Aleksander rad igra vloge voajerja in v tem je čar njegovega slikarstva: nikoli ne veš, ali si gledalec ali del zgodbe. Ali pa morda oboje? Je umetnik, ki ne slika zgolj slik, temveč ustvarja svetove, kjer je vsak detajl hkrati šala in skrivnost. In to je, dragi popotniki po umetniških galaksijah, nekaj, kar je vredno vsaj krajšega postanka – morda z brisačo v roki, za vsak slučaj.