Razstava: Massimo Gardone - “Oasis – Embrace to bloom”

Samostojna razstava Massima Gardoneja v Vili Vipolže za GO! 2025: fotografija in video o naravi, spominu in tehnoloških inovacijah.

Ob priložnosti projekta GO! 2025 Borderless – Evropska prestolnica kulture, Zerial Art Project predstavlja samostojno razstavo Massima Gardoneja z naslovom “Oasis – Embrace to bloom” v Vili Vipolže – Brda, v sklopu cikla “Amnesie – ci ricorda di non dimenticare” v kuratorski zasnovi Elisabette Zerial, v sodelovanju z BCC Venezia Giulia Gruppo Iccrea, PromoTurismoFVG, Kulturnim društvom Da Arie in pod pokroviteljstvom Mestne občine Gorica. Razstava, ki bo odprta od 12. septembra ob 19.uri, bo na ogled do 17. novembra v čudoviti Vili Vipolže v Brdih, se obeta kot edinstvena priložnost za potopitev v pesniški in vizionarski svet umetnika. Njegovo delo, ki je vedno znova črpalo navdih v naravi in njenih najglobljih simbolih, vstopa v intimen dialog z zgodovinskim in naravnim kontekstom vile, ki že stoletja ohranja očarljivo lepoto neokrnjene narave. Na pročelje bo projiciran video “Oasis – Embrace to bloom”, projekt Massima Gardoneja in Fabia Bressana – eksperimentalna pot, ki združuje fotografijo in umetno inteligenco, povezuje različne ustvarjalne jezike ter na novo zamišlja prihodnje urbane prostore in obiskovalca popelje v poetičen svet. Dvorana piano nobile  bo gostila izbor fotografskih del – že predstavljenih v sodelovanju z Robertom Capuccijem – ki skozi občutljiv in poetičen objektiv zajemajo bistvo cvetja. Vsak posnetek prinaša trenutke krhkosti in moči hkrati ter naravne motive preobraža v metaforične podobe spomina in minljivosti bivanja. Z njimi umetnik vabi gledalca, da uzre skrito lepoto oblik in barv ter razmišlja o intenziteti sedanjega trenutka in obstojnosti spomina. Združitev fotografije in videa ponuja veččutno doživetje, kjer se narava, spomin in tehnološka inovacija stapljajo v poetično in sodobno pripoved. Življenjepis  Massimo Gardone je italijanski fotograf, rojen v Genovi in odraščal v Palermu. V Trstu je skupaj s sodelavkama Alessandro in Lorenco ustanovil Studio Azimut. Poznan je po svojih posnetkih tihožitij in tesnem sodelovanju z najpomembnejšimi italijanskimi grafičnimi oblikovalci, ki izbirajo njegovo ustvarjalno vizijo – v ravnotežju med osebno raziskavo in komercialnimi potrebami – za preoblikovanje vizualne identitete številnih blagovnih znamk. Pri osebnih projektih so njegovi najljubši motivi cvetje in morje. Raziskovanje cvetnih listov in prašnikov se je začelo že pred mnogimi leti in se še vedno nadaljuje. Vedno ga žene želja po eksperimentiranju, zato se giblje med novimi digitalnimi orodji in neodkritimi domišljijskimi svetovi. Oasis je njegova romantična in optimistična refleksija o svetu – zgodba o svetu, ki v lepoti in ustvarjalnosti znova najde življenje. O cvetju "Moja zaljubljenost v cvetlični svet se je zgodila pred nekaj leti, zahvaljujoč knjigi Flowers Irvinga Penna, ki mi je razkrila, da je mogoče »portretirati« cvetove prav tako, kot se portretira ljudi. Gube pričajo o minljivosti časa – in enako pove ovenelost. Pa vendar se prav v teh gubah lahko zazna duša pogleda, tako kot pri uvelih rožah. Na svetlobno površino polagam cvetne liste in v trenutku, ko jih razporejam, znova odkrijem milino plesa. Začnejo se oživljati, kakor v glasbi, ki me že od nekdaj spremlja, in prav v tistem hipu znova najdem svoj pogled. S cvetjem že od nekdaj zasledujem prostor, ki lebdi med sanjami in resničnostjo, podoben Alica v Čudežni deželi, kjer vsaka podrobnost pripoveduje zgodbo in vabi, da se izgubiš v drugem svetu. Preizkušal sem različne tehnike in podlage, v neprestani želji, da bi v gubah zapeljevanja uzrl skrite pripovedi. Če najpreprostejša pot fotografije vodi v okvir, me je moja radovednost popeljala drugam – prestopil sem neraziskane pragove in svoje delo prepletel s svetovi, bližjimi oblikovanju. Tako so moji cvetovi našli dom na steklu in tkaninah, na keramiki, ki se je spreminjala v mize, svetilke, ploščice. Vsaka podlaga je postala nepričakovan vrt, razcveten v novi obliki. Včasih se vprašam, ali je v tem mojem minljivem svetu podob prostor tudi za skrb za planet. Iz te misli so se rodili »veli« Oasis: velike lebdeče površine, ki v domišljiji dihajo v gozdovih in vračajo kisik zastrupljenim mestom. V teh prihodnjih scenarijih si rad predstavljam, da bodo nekega dne ti regenerativni zračni veli postali resničnost – in da jih bo morda kak znanstvenik hotel obleči v moje cvetove. Takrat bo vsak cvetni list pljuča, vsaka barva dih, umetnost pa bo lahko postala sapica za svet."  Massimo Gardone   Nova – nenavadna – pomlad »Ne spomnim se, kdaj so se pojavili. Pravijo, da je bilo leta ’42, a kdo bi vedel? Ne hranimo več spomina na kraje, ki smo jih obiskali, niti na leta, v katerih smo potovali. Bili smo v gozdu, listje je še vedno viselo na drevju. Tja me je pred mnogimi leti pripeljal prijatelj. Všeč ti bo, mi je rekel. Še posebej jeseni, videl boš barve. In res mi je bilo takrat všeč. Še ni bilo hladno, čeprav bi lahko bilo pri tisti zemljepisni širini, bil je morda že pozni oktober, a je bilo še vedno nekaj sence, pa listje, še zeleno in rumeno in rdeče, z različnimi odtenki in pigmenti, s svetlobnimi prelivi in igro senc, pravo čudo za oči. Barva in senca. Bilo je prijetno dolgo hoditi po tistem gozdu. Prijatelji, ki so tam živeli, so ga imenovali gozd, a bil je mestni gozd, velikanski park z mogočnimi drevesi, ki se je zajedal v predmestje metropole in segal vse do njenega pol-centralnega pasu. Zakaj vse to pripovedujem? Opletam, a naj se vrnem na izhodišče. V tisti gozd sem se vrnil mnogo let pozneje, hotel sem ga spet videti. Želel sem se vrniti sam, na potovanje v spomin, na potovanje spomina. Gozd se je spremenil. Posušena drevesa, malo sence. Tu in tam še kakšen osamljen list, pritrjen na vejo. Izgubil sem se na stezah, nisem jih več prepoznal. Takrat so nas vodile sledi svežih korakov, zdaj pa ni bilo več podrasti, le suha drevesa. Nisem našel poti iz gozda, niti poti, po kateri sem prišel. Nenadoma je moje uho pritegnil šum. Nenavaden šum, kakršnega še nikoli nisem slišal. Nič srhljivega, nežen in nenavaden zvok, povsem neslišan do tedaj. Vznemirljiv, vznemirjajoč, samo zato, ker je bil povsem nov za moja ušesa. Vibracija, nekaj v zraku. Zgoraj. Ni bil ptičji let. Ne tisti kakšnega čudnega žuželka. Čuden slušni občutek, ki ga je spremljal občutek svežine, kot svež dih, in še malce dišeč. Cvetje v tisti sezoni? Nemogoče, nikoli ga ni bilo v jesenskem času, niti takrat, ko so bila drevesa še živa. A kdo bi vedel, v katerem letnem času sem se znašel tam? Morda se motim, morda ni bila več jesen, morda je bila nova pomlad. In to je bil občutek, ki ga še vedno pomnim, karkoli je že bil tisti letni čas, ki se ga ne spominjam: bila je nova – nenavadna – pomlad. Pogledam navzgor in ga zagledam: ogromen zastor, obešen visoko med drevesnimi vejami, svetleč in lahek, bel, skoraj slepeče bel, ki je plapolal, privezan med veje dveh dreves, oddaljenih več dolžin rok drug od drugega, tam, kjer je morda nekoč potekala stara steza... In med vejami, v svetli belini tkanine, je utripalo nekaj kot srce, a ko sem bolje pogledal, je bil to ogromen cvet, kot da bi bil nekje projeciran, ne, morda narisan, morda fotografiran, natisnjen na tisti nenavadni tkanini – a natisnjen tako, kot da je bil svetlobno gibanje, ki je prihajalo in odhajalo s tistega velikega zastora... Onemogel sem, kot bi me zagrabila hiperventilacija. Jasno se spominjam občutka omotice in da sem se nato znašel na tleh, v tišini, ki je bila obenem neresnična in povsem naravna. Vem, kaj pravim, bilo je, kot da je bil zrak čistejši, in tisti nenavadni, strašno nenavadni šum, zelo nežen, skoraj glasben, je prekrival vse druge zvoke, šeleste, škripanje okoliškega sveta.« Več informacij: ZTKMŠ Brda Vila Vipolže Vipolže 29, 5212 Dobrovo T: +386 8 20 554 20 W: brda.si E: info@vilavipolze.eu Zerial Art Project T: +39 351 7662597 info@zerialartproject.com www.zerialartproject.com