Guglielmo Donzella se je rodil v Vidmu 18. februarja 1960. V prvih letih osnovne šole v kraju Palazzolo dello Stella je dobil nalogo, da ustvari prvi šolski časopis. Pobuda je vzbudila radovednost in zanimanje, saj je v tej šoli niso nikoli prej izvedli. V najstniških letih je skupaj s prijatelji del svojega navdušenja posvetil pisanju informativnega glasila za mlade z naslovom »Risveglio« (Prebujenje), pri čemer mu je pomagal domači župnik, don Luigi Milocco.
Šolska pot ga je pripeljala do študija geodetstva, kar je bil uvod v kasnejši preskok v svet, ki ga je vedno ljubil: arhitekturo. V prvih letih srednje šole je srečal profesorico, ki je vplivala na njegovo zanimanje za umetnost, tako slikarsko in arhitekturno kot tudi literarno in književno. To je bil začetek notranje, človeške in duhovne poti, ki ga je spodbudila, da je opustil zamisel o nadaljevanju akademskega študija in se posvetil svetu dela.
Po prvih letih kot trgovski zastopnik v pomembni multinacionalki na področju kozmetike je postal vodja prodaje za papirnico iz Verone. Tako se mu je začel odpirati nov svet. To je bil povratek k njegovi veliki strasti: založništvu, grafičnemu oblikovanju, vizualni umetnosti – tistemu svetu, o katerem je vedno sanjal in ga iskal. Prek sveta papirja, ki se kaže v neskončnih različicah, je postal ključni svetovalec za pomembne založniške, embalažne in oglaševalske projekte.
Leta 1991 se je zaradi hude nesreče velika večina njegove poti nenadoma prekinila, saj je ostal vezan na invalidski voziček. Obkrožen z ljubeznijo svoje družine in odgovornostjo starša je premagal prva leta tega »novega življenja« in ustanovil lastno založbo: La voce della Bassa, kjer je izdajal tednik, ki je dajal glas številnim kulturnim, športnim in prostovoljskim združenjem, delujočim v občinah Južne Furlanije (Bassa). Z izkoriščanjem akronima je naslov založbe spremenil v »a voce Bassa« in s tem začel novo poklicno pot, ki ga je pripeljala do izdaje številnih knjig, namenjenih otrokom, pa tudi turističnemu, lokalnemu in naravoslovnemu sektorju.
Medtem pa ni zanemarjal svoje umetniške strasti. Z uporabo tehnike pointilizma ustvarja nekoliko posebna dela, navdihnjena s cerkvenimi vitraži. Podobo ali zgodbo razčleni na kvadrate, koščke, ki jih nato ponovno združi, s čimer celotnemu delu da celovit pomen.
Njegova zelo intimna in duhovna pot mu je omogočila odkritje novega umetniškega jezika, povsem njegovega in popolnoma inovativnega, ki ga je poimenoval: »oltr’È«. Z elementarnimi likovnimi delci (frizi), postavljenimi drug ob drugega, umetnik ponazarja moč, ki prežema najrazličnejše oblike življenja, narave in čustev. Vsaka nosi svojo identiteto, vendar je z drugimi neločljivo povezana z željo in sposobnostjo sobivanja ter iskanja skupnega stičišča in ponovne združitve v »oltr'È«.
