Anton Špacapan Vončina: ilustracije, nastale ob pisanju romana Volkuljin sin 

Vodstvo in odprtje razstave Antona Špacapana Vončine

Volkulji sin (2025; Il figlio della lupa, 2022), politična pravljica avtorjev Antona Špacapana Vončine in Francesca Tomade, je lansko leto s pomočjo evropske prestolnice dobil tudi slovenski prevod. Roman predstavlja pomembno delo s področja odporniške literature, zato ga bomo v EPICentru obogatili še z razstavo in vodstvom po ilustracijah, nastalih ob pisanju romana. Svoje ilustracije bo predstavil Anton Špacapan Vončina.

O avtorju: Anton Špacapan Vončina se je rodil leta 1975 v Šempetru pri Gorici in že od zgodnjih let deluje med Slovenijo in Italijo. Je ilustrator, kipar, scenograf in navdušen zbiralec odvečnega materiala, ki ga reciklira v umetniške izdelke. Kot scenograf – včasih podpisan z italijaniziranim priimkom Spazzapan – je sodeloval pri številnih (predvsem italijanskih, a ne samo) filmskih projektih, med katerimi so Poslednji Zilnik (Slovenija, 2009), Drevo (Slovenija, 2014), Heretik Menocchio (Italija, 2018) in številni drugi. Leta 2013 je prejel vesno za scenografijo v filmu Zoran, moj nečak idiot (italijansko-francosko-slovenska koprodukcija), leta 2025 pa zlato areno za scenografsko delo v zgodovinskem dokumentarcu Fiume o morte! (hrvaško-italijansko-slovenska koprodukcija).

O romanu: Zgodba iz obmejnih krajev severne Primorske je zgodba o odraščanju v času fašizma, o odraščanju, zaznamovanem s fašistično uniformo in bojem za obstanek v majhni skupnosti. Pripoved, ki vijuga med legendo in spominom je izjemen portret nekega otroštva in nekega časa, zgodba, ki je aktualna še danes. Kakšno je bilo življenje med italijansko okupacijo Slovenije, kako so ga doživljali najbolj ranljivi in nedolžni? Naslov se navezuje na volkuljine sinove, fašistično organizacijo, ki je novačila otroke med šestim in osmim letom starosti, lahko pa ga razumemo tudi dobesedno, saj mali Srečko morda ni čisto tak kot drugi otroci …

Roman je bil v Italiji razprodan.