Načrt arhitekta Edvarda Ravnikarja za mesto, nastalo iz nič, Novo Gorico, je nastal v trenutku tektonskih političnih in ideoloških premikov izzvenevanja druge svetovne vojne, ko je meja Gorico odrezala od njenega slovenskega zaledja. Novo »mesto, ki bi sijalo preko meje« zato ni bilo zvesto zgrajeno po njegovi viziji, a se je prilagajalo političnim smernicam.
Ravnikarjeva zamisel danes vztraja v avri nedosegljivega ideala – še vedno jo je mogoče bežno slutiti med cestami, pločniki, stavbami, s čimer ohranja kal utopičnega mesta, ki ga projekt namerava obuditi. Z mapiranjem nevidnih Novih Goric nameravamo pripraviti razstavo in intervencijo, ki bosta senčno mesto vsaj deloma izrisali tudi v prostoru, in sicer s hologrami, spomini Novogoričank in Novogoričanov ter terenskimi raziskavami.
