VIATORES - Glasbene in interdisciplinarne poti po bioregiji Soče/ Terzo d'Aquileia

VIATORES je šeststopenjsko potovanje po območjih, ki jih zaznamuje reka Soča. Vsaka etapa ponuja naravoslovni ali zgodovinski izlet ob spremljavi vodnika in koncert s starodavnimi instrumenti v eni od številnih starodavnih cerkva na soškem območju.

Ob 18.30 Zbirno mesto: trg pred cerkvijo San Martino Vodenje Saimona Ferfolje [eko-prirodoslovni vodnik]: „Reke, namakalni jarki in vodnjaki v primestni pokrajini: naravoslovni sprehod po deželah Oglej in Terzo d'Aquileia“. 

Tako imenovana „Bassa“ (nižina) je z več vidikov zelo zanimivo ozemlje; čeprav je močno antropizirano, vsebuje omembe vredne naravoslovne bisere.

Vodni sprehod, ki nam bo omogočil odkriti starodavne kanale in namakalne jarke, ki so jih uporabljali že v rimskih časih, ostanke starodavnih planizijskih gozdov, ki so nekoč pokrivali našo ravnino, reko Ausa in še veliko več.

Ob 20.00. Cerkev S. Martino di Terzo d'Aquileia Dvojezični prolog Caterine Trovato o arhitekturi in ikonografiji V zaselku San Martino di Terzo d'Aquileia je cerkev, posvečena svetemu Martinu iz Toursa, ki se nahaja v bližini starodavne ceste Via Annia.

Njeni začetki morda segajo v 11. stoletje, ohranjeni pa so tudi fragmenti dveh fresknih ciklov iz 13. in 14. stoletja.

Konec 15. stoletja so zgradili prezbiterij, cerkev pa je bila pozneje ponovno poslikana s freskami.

Med 17. in 18. stoletjem je bila cerkev povečana in povišana, verjetno pa je bil zgrajen tudi sedanji zvonik.

Vzdolž ladje so vidni freskovni cikli iz 13. in 14. stoletja.

Druge freske, ki krasijo kapelo gospe, del desne ladje, celoten prezbiterij in apsido, sodijo v obdobje od konca 15. stoletja do začetka 16. stoletja.

Freske v apsidi in prezbiteriju pripadajo slikarskemu toku, imenovanemu Tolmezzina, ki sta mu dala glavni zagon Domenico Mioni da Tolmezzo in Gianfrancesco del Zotto; freske na desni strani ladje in v kapeli Madone so povezane s šolo Pellegrina da San Daniele.

Sledi: Koncert ansambla Dramsam: Non fu mai più bel sollazzo IV glasba in ljudska pobožnost med srednjim vekom in renesanso.

Od 9. stoletja dalje so se začele pojavljati oblike ljudske pobožnosti, ki so se množično razširile s frančiškanskim gibanjem v 13. stoletju in z nastankom bratovščin, skupin vernikov, ki so sprejele oblike molitve in pobožnosti, pogosto daleč od uradnosti cerkvenih obredov.

Značilnost teh zunajliturgičnih oblik molitve je uporaba vsakdanjega jezika za besedila ob glasbeni spremljavi, oblika, znana kot „lauda“, ki se je izvajala vse do 18. stoletja in se je pogosto opirala na popularne glasbene repertoarje, vključno s plesno glasbo.

Oddaja Non fu mai più bel sollazzo v štirih epizodah predstavlja različne oblike laude, ki so se izvajale od poznega srednjega veka do pozne renesanse.

Koncert spremljajo podrobne informacije o virih, uporabljenih glasbenih instrumentih (vsi so zveste kopije instrumentov, ki so se uporabljali v tistem času) ter funkcijah in značilnostih laudacijskega repertoarja.

Ensemble Dramsam Alessandra Cossi: glas, sinfonija, tolkala Marco Ferrari: Ferrari: flavte, dude Fabio Tricomi: glas, flavte, tolkala Fabio Accurso: F. Accurco: lutnje, režija Odkrijte vse dogodke iz pregleda: www.dramsam.org/viatores