Amnezija - opominja nas, naj ne pozabimo / Nov spomin

Amnezija za celotno skupnost, dve mesti, dva naroda, s skupno vizijo ponovnega odkrivanja, reinterpretacije in praznovanja kulturne dediščine.

Serija enajstih samostojnih razstav, specifičnih za posamezno lokacijo, ki jo je kurirala Elisabetta Zerial, v okviru projekta GO! 2025 – Borderless Nova Gorica -Gorica Evropska prestolnica kulture, pod pokroviteljstvom Občine Gorica, v sodelovanju s PromoTurismoFVG, BCC Venezia Giulia Gruppo Iccrea in Associazione Sociale Culturale Dâ Arie.

Amnezija se odvija kot večplasten projekt, ki združuje enajst sodobnih umetnikov na štirih emblematičnih lokacijah čez mejo: Hiša Krainer, Palača Lantieri, Kinemax in Vila Vipolže. Nova Gorica in Gorica, nekoč ločeni s političnimi in ideološkimi mejami, danes simbolizirata Evropo brez meja, ki jo prečkajo skupni spomini in kolektivne travme.

Enajst samostojnih razstav na posameznih lokacijah – Stefano Cagol, Nina Carini, Federico Clapis, Massimo Gardone, Andreas Senoner, Desideria Burgio, Andrea Guastavino, Marco Bolognesi, Giordano Floreancig, Camilla Marinoni in Marina Moreno – raziskuje amnezijo kot tekoče stanje sodobnega obstoja: izgubo, potlačitev, pozabo, a tudi ploden prostor za morebitno regeneracijo spomina.

Amnezija pravzaprav ni zgolj odštevanje: je praznina, ki lahko postane možnost. V Novi Gorici in Gorici, mestih, ki sta bila nekoč razdeljena, zdaj pa združena, umetnost postane most med preteklostjo in prihodnostjo, med več identitetami in skupnim občutkom. Arhitekture spomina Kraji, ki gostijo Amnezijo, niso preprosti kontejnerji, temveč dejanske arhitekture spomina: Hiša Krainer, Palača Lantieri, Kinemax in Vila Vipolže pripovedujejo zgodbe o sobivanju in ločenosti, o sledovih, ki jih puščata čas in zgodovinske stratifikacije.

Njihove strukture – srednjeveške, renesančne ali secesijske – se pogovarjajo z deli in krepijo suspenzijo, praznino in rekonstrukcijo, ki jo prinaša amnezija: vsaka soba, vsak kamen, vsaka freska postane sled preteklosti, pripravljena, da se predstavi skozi sodobno umetnost.

Palača Lantieri, zgrajena okoli leta 1350 v bližini jugovzhodnih mestnih vrat, je bila prvotno trdnjava za obrambo Gorice. Prvotno znana kot Schönhaus ("lepa hiša"), je služila kot gostišče za goriške grofe, kjer so gostili goste na turnirjih in lovskih izletih. Po izumrtju dinastije je stavba prešla v last zdravnika Pozza, leta 1505 pa jo je pridobil Antonio Lantieri.

Leta 1513 je cesar Maksimilijan I. potrdil fevd družini Lantieri in začel njegovo preobrazbo v elegantno veličastno rezidenco, obogateno s freskami in dekorativnimi cikli. Med najpomembnejšimi prostori je Dvorana fresk, ki hrani pomemben slikovni cikel, pripisan Marcellu Fogolinu, ki ga je okoli leta 1540 naročil Gaspare Lantieri.

Freske renesančnega izvora prikazujejo alegorične prizore in idealne pokrajine, ki razkrivajo kulturni prestiž družine. Posebej velja omeniti tudi Galleria delle Formelle, portik, okrašen v 18. stoletju z vrsto alegoričnih plošč na obokih, ki prikazujejo moralne vrline in ideale vladanja.

V 18. stoletju je palača gostila dostojanstvenike, kot so Carlo Goldoni, Giacomo Casanova in papež Pij VI., ki jo je obiskal leta 1782. Skozi stoletja je bila znamenitost Goriške grofije in celotne Srednje Evrope, križišče za popotnike in kulturne osebnosti, kot so Goethe, Schiller, Metastasio, Da Ponte in Napoleon. Še vedno je rezidenca družine Lantieri in je ena najprestižnejših rezidenc v mestu.

V zadnjih letih je gostila stalne, lokacijsko specifične instalacije umetnikov, kot sta Jannis Kounellis in Michelangelo Pistoletto, ki vzpostavljajo dialog med zgodovinskim spominom in jeziki sedanjosti. V okviru razstave Nina Carini in Federico Clapis predlagata intervencije, ki skozi vizualne in zvočne kode raziskujejo stratifikacije časa in napetosti med trajnostjo in razpadom, s čimer aktivirajo intimne odnose s prostori in spomini Palazzo Lantieri.

Palača Lantieri tako med starodavnimi freskami in sodobnimi jeziki še naprej ostaja kulturno križišče, kraj pesniškega upora in obnovljenega poudarka na umetnosti in refleksiji v Gorici, ki z globokimi koreninami gleda v prihodnost. Zaniknjenja Amnezije Na tej razstavi se amnezija odvija v štirih prekrivajočih se in sekajočih se področjih.

Na zgodovinski in geopolitični ravni amnezija deluje kot instrument moči: z izbiro dogodkov, ki jih bo spregledala in katere bo izbrisala – svetovne vojne, vsiljene meje, genocide ali odporniška gibanja – ustvarja razdrobljene identitete, ki visijo med spominom in pozabo.

Na psihološki in čustveni ravni gre za obrambni mehanizem nezavednega: pozabimo se zaščititi pred travmo, a tvegamo izgubo delov sebe in pustimo odprte rane. Na okoljskem in krajinskem področju smo izgubili globoko povezanost z naravo, ritmom letnih časov in starodavnim znanjem, medtem ko same pokrajine postajajo tihi arhivi potopljenih spominov – ruševine, zapuščena najdišča, sledi vztrajne preteklosti.

Končno, v kontekstu arhivov in identitete: kdo si, če ti je bilo preprečeno, da bi se spomnil, od kod prihajaš? Identiteta se pogosto konstruira prav iz tistega, kar je bilo pozabljeno ali popačeno, v poskusu, da bi popravili tisto, kar je bilo ločeno. Amnezija se kaže v razpršitvi dokumentov in brisanju zgodb, kar postavlja pod vprašaj konstrukcijo jaza, ko so korenine zanikane.

Amnezija je potovanje skozi te jezike in ozemlja, mozaik vizij, ki daje glas tistemu, kar je bilo utišano, in praznino spreminja v prostor za rekonstrukcijo, v poetičnem dejanju upora in ponovnega rojstva.

Novi spomin je digitalno delo Federica Clapisa, specifično za lokacijo, zasnovano za Salotto Rosa v palači Lantieri kot del razstave Amnesie ob GO!2025 – Evropski prestolnici kulture brez meja. Z jezikom NFT-ja Clapis aktivira vizualni in senzorični proces, ki lahko prebudi ločeno amnezijo, ki že stoletja naseljuje človeško dušo.

V intimnem in večplastnem srcu palače Lantieri se instalacija odvija kot refleksija o izgubljenem spominu na našo prvotno enotnost. Dve futuristični bitji, hibridni in zavestni entiteti, se sramežljivo opazujeta v nežni gesti medsebojnega prepoznavanja.

Njihova prisotnost se ujema z prostorom, prežetim z zgodovino in portreti, kjer »prejšnje degeneracije« – metafore za našo zmedo, neuspehe človeštva, njegove pozabljene fragmente – postanejo hkrati ozadje in ogledalo. Tihi dialog med tema dvema figurama postane introspektivno potovanje, ples pogledov in prebujenih spominov.

Ne gre le za srečanje dveh bitij, temveč za uprizoritev možne ponovne združitve razpadlih delov človeškega bitja, za opomnik na to, kar nas združuje onkraj navidezne razdalje, onkraj stoletij notranjih in kolektivnih delitev. Potovanje se odvija v viziji bele časovne kapsule, simbolnega in lebdečega kraja, ki ne vsebuje predmetov, temveč možnosti: je povabilo k regeneraciji, k prebujanju, k prepisovanju novega skupnega spomina.

Na tem pragu med preteklostjo in prihodnostjo Novi spomin postane meditacija o sodobnem stanju: o potrebi, da se spomnimo, kdo v resnici smo, da se sprašujemo o samem smislu svojega obstoja in da presežemo stanje amnezije, v katero se pogosto zatečemo.

Clapisovo delo, poetično in globoko, združuje tehnologijo in duhovnost, ironijo in intenzivnost ter v Salotto Rosa – kraju elegance in zgodovinske stratifikacije – najde idealno posodo za izkušnjo, ki govori o času, zavesti in človeški želji po ponovni povezanosti.