Na prestižni lokaciji Gallerie d’Italia na trgu Scala v Milanu smo v okviru festivala La Milanesiana predstavili kandidaturo Nove Gorice z Gorico za Evropsko prestolnico kulture 2025 ter milanskemu občinstvu pojasnili kulturne značilnosti in zgodovino obeh mest. Predstavitev je spremljalo več kot sto obiskovalcev festivala.

Uvodoma je vodja festivala La Milanesiana Elisabetta Sgarbi ponovila odločno podporo kandidaturi, ki »se začenja v Sloveniji in objema Italijo«. Fabrizio Oretti, odbornik za kulturo na Občini Gorica je začel z besedami: »Imamo edinstveno priložnost, zato, prosimo, navijajte za nas!« in si prislužil dolg aplavz: »Naše območje ni le primer integracije in sodelovanja, ampak dokaz, da so v Evropi resničnosti, kakršna je naša, ki imajo veliko povedati in dokazujejo, da je sodelovanje na najrazličnejših področjih mogoče.«

»Zaradi naše skupne zgodovine, zaradi naših krvavih sto let smo nedeljivo, čeprav velikokrat razdeljeno območje,« je pojasnila vodja kandidature Neda Rusjan Bric: »Že to, kar smo naredili v teh dveh letih razmisleka o kandidaturi, so ogromni koraki proti skupni prihodnosti.«

Senatorka v italijanskem senatu, Tržačanka, literarna kritičarka in publicistka Tatiana Rojc je v čustvenem in premišljenem nagovoru poudarila, da je kultura dejavnost, ki ji vsi avtoritarni režimi najprej nadenejo verige. Ker se zavedajo njene moči: »Gorica je bila razdeljeno mesto, tako kot Berlin. Berlinski zid je padel leta 1989, kovinska mreža med Gorico in Novo Gorico leta 2004. To je mesto, ki končno ponovno odkriva svojo enotnost. Mesto s tisočletno zgodovino: ime mesta se prvič pojavi leta 1001 v darovni listini, s katero je cesar Oton II oglejskemu patriarhatu podaril naselje »que sclavorum lingua vocatur Goriza«. Mesto, ki se ji v jeziku Slovanov reče Gorica. Narediti iz tega kraja, križišča tisočletnih kultur, prestolnico kulture za sodobno Evropo, Evropo narodov, bi pomenilo za staro celino, ki je definirala celotni razvojni cikel zahodne civilizacije in se danes odpira novim svetovom, uresničitev sanj. V to upam. Končno bi Kosovel lahko segel v roke Michelstaedterju. In oba bi bila preprosto Srečko in Karel, oba prepričana, da pripadata istemu svetu. Brez retorike. Ker, kot je napisal Kosovel, moje življenje je moje, slovensko, evropsko, moderno in večno.«

Srečko Kosovel in Karel Michelstaedter sta avtorja besedil, ki sta jih ob predstavitvi interpretirala igralca Lučka Počkaj in Branko Završan. Srečanje je zaključil znani italijanski zgodovinar Giordano Bruno Guerri. Govoril je o tem, kako je meja presekala goriški teritorij, in kot primer navedel znano zgodbo o pokopališču v Mirnu. In poudaril, da sta festivalska podpora kandidaturi in kandidatura sama nekaj, »kar nam vrača upanje.« Ko jih prečkamo, je dodal Guerri, so meje priložnost, da spoznamo drugega in si razširimo obzorja, ampak naj bodo »vedno bolj nežne in vedno bolj mehke.«

Rojčeva je ob zaključku z vsemi sodelujočimi vodila kratki razgovor.

* Časopis Il Corriere dela Sera je objavil prispevek Tatjane Rojc: http://bit.ly/2XuFCOa