Milanesiana je eden največjih umetniških festivalov v Italiji. Združuje umetnost (literaturo, film, likovno umetnost..) in znanost (filozofijo, pravo, ekonomijo …). Vodi ga Elisabetta Sgarbi, sestra medijsko bolj znanega Vittoria Sgarbija in direktorica ene najprestižnejših italijanskih založb “La nave di Teseo”. Med letošnjimi gosti festivala so trije Nobelovi nagrajenci, en dobitnik oskarja in trije Pulitzerjevi nagrajenci. Vsako leto ima festival posebno temo, letošnja je »Upanje«. Festival je doslej podpiral kandidaturo italijanskega mesta Matera za evropsko prestolnico kulture (Matera je naziv dobila in ga nosi letos), odslej pa se je odločil podpirati kandidaturo Nove Gorice v sodelovanju z Gorico za EPK 2025.

Elisabetta Sgarbi, umetniški vodja festivala Milanesiana, urednica, publicistka, vsestranska ustvarjalka

»Letošnji festival prinaša več dogodkov, s katerim želim osebno in v imenu festivala izraziti podporo skupnemu projektu Nove Gorice in Gorice. Ko sem bila februarja v Gorici, kjer sem predstavljala svoj film Imena gospoda Sulčiča, so mi predstavili skupno kandidaturo Nove Gorice in Gorice za Evropsko prestolnico kulture leta 2025. Ta kandidatura nas zelo zanima. Festival Milanesiana je doslej podpiral kandidaturo Matere, ki je naziv pridobila letos. Kandidatura Nove Gorice in Gorice je nekaj posebnega, ker je čezmejna ter vključuje Italijo in Slovenijo, deželo, ki mi je zelo pri srcu. Pomembno je, da ta projekt premošča zid. Morda meja med Novo Gorico in Gorico ni bila kot Berlinski zid, a še vedno je bila zid, ki je padel pred natanko 15 leti. Kot slišimo v teh dneh, bi si nekateri želeli, da se ta meja ponovno vzpostavi. Naša odločna podpora projektu torej morda prihaja ravno ob pravem trenutku.«

mag. Neda Rusjan Bric, vodja kandidature GO! 2025

»Za razstavo v Milanu smo izbrali temo trajnostnega razvoja in etičnega ravnanja z naravo in živimi bitji, ki je središčna tema današnjega trenutka. Zelo je pomembna tudi za našo kandidaturo in predvsem za našo prihodnost, ki je brez narave ne bomo imeli. Združili smo dva umetnika, ki si morda na videz nista podobna, a oba raziskujeta odnos med človekom in naravo.«

Cristina Battocletti, novinarka in kritičarka

»Spomnim se, da sem bila kot novinarka na trgu, ko so odstranili mrežo med mestoma in moram reči, da sem bila v obeh mestih, tako v Berlinu kot v Gorici in energija je bila podobna – ideja, da je mogoče nekaj spremeniti. Upajmo torej, da bosta mesti leta 2025 pridobili naziv.«

Mateja Benedetti, modna oblikovalka in kostumografinja

»Vsak dan se borim s sabo, da ne bi izgubila upanja. Vsak dan uničujemo dve najbolj dragocene stvari za naše življenje: vodo in zrak. Modna industrija je po obsegu onesnaževanja tretja med vsemi gospodarskimi panogami. Skušam najti stik med modo, umetnostjo in načelom trajnosti. Obleka, ki jo predstavljam danes, je prva na svetu, narejena iz ostankov jabolk in poliuretana. Blago je inovacija podjetja iz Bolzana. Največje bogastvo danes ni več denar, ampak narava. Ohranjajmo jo.«

Franco Dugo, slikar

»Mislim, da je skupna kandidatura še posebej pomembna v tem trenutku . Naša zelo boleča in kompleksna obmejna zgodovina je dolga leta povzročala toliko težav med dvema mestoma in dvema skupnostnima. Stvari so se sčasoma spremenile in močno izboljšale. Ampak ob vse večjem poznavanju drug drugega in sodelovanju so tudi negativni dogodki, ki si jih še nekaj let nazaj nismo mogli zamišljati. In če se starim lokalnim problemov pridružijo še vseevropske težave, lahko nastanejo nevarne konfliktne razmere. V Corriere della Sera znova berem o fizičnih preprekah na meji s Slovenijo. Upam, da je to le retorična fraza, v vsakem primeru pa so take besede zaskrbljujoče. V tem kontekstu je sodelovanje obeh mest še posebej ključno. S tem izkazujejo vrednost kulturne in jezikovne kompleksnosti našega teritorija, obmejnega teritorija, če je meja odprta. Umetniki so imeli na Goriškem tudi v preteklih desetletjih bistveno vlogo pri odpiranju meje in vzpodbujanju sodelovanja. Že v 70-ih letih smo oblikovali skupine italijanskih in slovenskih umetnikov ter skupaj prirejali razstave v obeh državah.«

Claudio Magris, pisatelj

»Upanje se projecira na prihodnost, da bi se človek spravil z zgodovino in z naravo, torej s polnostjo svojih sposobnosti in zmožnosti. Lažni realizem, ki fasado resnice zamenjuje z vso resnico in daje absolutno vrednost sedanjosti, misleč, da se sedanjost ne more spremeniti, ima tiste, ki mislijo, da lahko spremenijo svet, za nevredne utopiste. Poleti leta 1989 bi se ti lažni realisti, ki jih je med politiki veliko, posmehovali tistim, ki so govorili, da bo Berlinski zid morda padel. Novembra 1989, ko so bile v vzhodnem Berlinu velike demonstracija, sem imel priložnost govoriti z mladim lokalnim umetnikom, zelo močno vpletenim v organizacijo teh protestov. Rekel mi je, da se lahko zgodi karkoli, tudi krvavi obračun, ampak da bo prav gotovo zid obstal. Tri dni po tem pogovoru je Berlinski zid padel. Tudi jaz, kot moj mladi kolega, niti za trenutek nisem verjel, da je kaj takega mogoče.

Naš čas tako močno, kot še nobeno obdobje v zgodovini, zanika upanje, torej potrebo po spremembah in možnost, da te spremembe uresničimo. Trenutni sistem se na globalni ravni ne razglaša le za najboljšega, ampak za zadnji ekonomski sistem na planetu, ki mu je usojeno, da bo obstal za vedno. Vsi totalitarizmi, eksplicitni in grobi ali mehki in prikriti se razglašajo za dokončne, za zadnjo, najvišjo stopnjo zgodovine. Tretji rajh je bil skromnejši: pričakoval je, da bo trajal tisočletje. Vzdržal je dvanajst let, manj kot moj star obtolčeni avto. Upajmo na najboljše.«

dr. Klemen Miklavič, župan Mestne občine Nova Gorica: »Z goriškim županom Rodolfom Ziberno sva enotna: somestje Goric bova s skupnimi močmi naših ustvarjalnih ljudi pospremila v novo razvojno obdobje. V časih, ko je Evropska unija na preizkušnji in znotraj nje delujejo razdiralne sile, Gorici Evropo utrjujeta in nadgrajujeta z enotnostjo, z vključevanjem naših ustvarjalnih ljudi ter z uresničevanjem drznih vizij skupne prihodnosti.«

Rodolfo Ziberna, župan Občine Gorica: »V dobrem in slabem smo tukaj v prvi vrsti doživljali velike dogodke evropske zgodovine, danes pa smo laboratorij miru, povezovanja in razvoja. Gorica in Nova Gorica želita premostiti neizmerno trpljenje in sovraštvo iz preteklosti in si skupaj prizadevati za to, da spremenimo tragične posledice razmejevanj v priložnost za rast in razvoj.«